Pisanja

Petek

Pred vami je NOVA – DEVETA kratka zgodba. Tokrat o hitenju, avtih in dveh možicljih.

****************************************************************************************************************************************************

Hitim proti avtu in si oddahnem, ko vidim, da je še vedno v senci povešave vrbe, ki ga ščiti pred vročino tega poletnega dne. Noro, kakšne stopinje so zadnje dni.

Načeloma mi gredo na živce sivo-srebrni avti, čeprav imam sama enakega, saj menim, da so najbolj dolgočasni kar jih je. Odtehta pa dejstvo, da ga lahko operem enkrat na leto, saj se na pločevini ne pozna praktično nobena umazanija. Verjetno se je zdajle prijelo za glavo devetdeset procentov moških, ampak, briga me, jaz nisem sužnja tega pleha – imam ga za vozit, ne za šminko. Ja, ko gre za avte dobi beseda šminka drug spol.

Odprem zadnja stranska vrata – hvala tistemu, ki me je prepričal, da jih je dobro imeti, čeprav se večina vozim sama – in na zadnji sedež vržem močno črno tekstilno vrečo, ki mi jo je nekoč dal kolega, polno kopiranih uradnih listov in navodil. Še vedno si moram pomembne zapise dati na papir. Enostavno si ne zapomnim ničesar, če berem na monitorju. Pa so mi v službi dali še enega, da mi bo kao lažje. Ja, pa-ja-de. Človek se sredi množice – in s tem mislim mnoooožice – papirjev, zakonov, uredb, členov, številk in še česa, enostavno zgubi. In ne mi zdaj o tem, kako to ni ekološko, ker to vem sama, ampak enostavno ne gre drugače.

Sedem za volan, potegnem za pas, ki mi običajno zmečka bluzo, in po znanem kliku, obrnem še ključ. Avto zakreha, jaz pa spustim vse štiri šipe in odbrzim. Za mano ostane ogromen oblak rumenkastega prahu in upam, da nisem koga zaprašila. Pogledam v ogledalo in ne vidim nikogar. Preveč je prahu.

Petek je. Zadnja leta sem nora na petke. Pred leti, ko sem delala brez urnika, ko je bilo potrebno – in bilo je velikokrat – je bil petek pač samo eden od dni v tednu. Ravno tako sobota ali nedelja. No, edino kadar sem bila, po naporni delovni nedelji, v ponedeljek doma, se mi je zdelo kot da sem na dopustu. Le kdo pri zdravi pameti ima rad ponedeljke?

Na križišče pripeljem, ko se ravno prižge rdeča luč. Poznate tisto, ko mali možic na levi rami pravi –  Pritisni, no! in malo za tem doda – Reva!? ‘Ne mudi se mi!’ se prepričujem. ‘Petek je.’ Roko na srce se malokdaj tako mudi, da bi človek bil ob glavo, če mora počakati en interval, ampak v bistvu gre za tisti mali izziv, ki ti dvigne adrenalin ravno toliko, da se počutiš bolje, ko se zapelješ skozi križišče, pa čeprav si takoj za tem spet v koloni.

Zelena. Speljem in skozi odprta okna mi potegne rahel prepih. Ni dobro za moj vrat, a tako fino dene. Pri najboljši volji ne razumem Američanov, ki v vsakem filmu, v vseh letnih časih, vozijo avte z odprtimi šipami. Menda smo mi mahnjeni na prepih in se ga bojimo kot hudič križa, medtem ko pri njih klime laufajo na fula.

Prižge se mi lučka za gorivo. Pa dober, no! Je še kje kaka rdeča luč?!

‘Peeeetek je. Diiiihaaaaj. Ja, tako, saj gre. Se spomniš tiste vaje o čuječnosti?’ mi pravi možic na desni rami. Ja, spomnim se je, ampak zdajle nimam časa za njo. Šibam proti bencinskemu servisu in vmes naštejem 13 jumbo plakatov. Za bruhat. Ne, to ni za bruhat. To je za kozlat! Tristo metrov, pa 13 plakatov s katerih se smehlja Severina, Peter Grašo, motorna kosilnica, maneken z brado – videt jih ne morem, kos luknjastega sira, neki kar so menda sveče in še par vabil na raznorazne koncerte.

Zavijem desno, zavijem levo, in že sem pred točilnim mestom. ‘Kje je že ta presneti gumb za odpiranje pokrovčka … a, tukaj!’ Slišim kako se zadaj na desni odpre mala siva loputka. Velik rumen napis Diesel se svetlika na notranji strani pokrovčka, pa vendar ga vedno znova trikrat črkujem in naredim usklajevanje z napisom na ročki, preden končno stisnem. Slišim kako mi v torbici zavibrira telefon. Ne upam se javit. Ste že sploh kdaj videli znak na točilnem mestu, ki prepoveduje uporabo mobilnih telefonov? Ne vem zakaj, ampak od kar sem na spletu videla kako raznese cisterno zraven katere se tip pogovarja po mobitelu, niti ne sprašujem več v čem je fora. Čist bajdewej – ali veste, da ima bencin plamenišče že pri -40°C, nafta pa šele pri +50 do 70? Bele številke na črni podlagi hitijo kot motoristi na moto GP. 70,08 € iiiiin klik. ‘Hvala bogu!’ čas je že bil.

Zavijem še na mesto za polnjenje gum, vedno znova se mi praznijo. ‘Je to normalno?’ Mislim, to, da jih moram polnit vsak mesec. Meni se ne zdi. Plastična rokavica, ki je bila očitno narejena za kiklope, se mi navija okrog pokrovčka ventila in po nekaj sekundah jo snamem in vržem k stebru  z modro cevjo. Prsti se obarvajo črno, ko odtegujem in zategujem pokrovčke, cev pa tudi ni najbolj čista. Le kako bi bila, če pa jo vsi vlačimo po asfaltu. Ozrem se naokoli. ‘Voda?’ Ja, itak.

Pomanem si roke in umazanijo razmažem po celi dlani, da postane njena razporejenost bolj razpršena in zgleda kot da je nekam izginila. Odpeljem proti domu, ko mi v vidni kot pade Hofer.

‘Kaj že rabim?’

‘Nič ne rabiš!’ možic na desni rami.

‘Kaj ne rabiš! Sigurno imajo kaj kar rabiš!’ možic na levi rami.

‘Joj, no. Kaj že rabim?’ moram se odločit kam zavit.

‘Pa, če res nič ne rabiš!’ me prepričuje možic na desni, ki postaja nekoliko nervozen.

Tip v avtu za mano zapipka.

Frcnem možiclja z desne rame in zavijem proti trgovini. ‘Se bom že spomnila kaj rabim. Vedno se.’

Vrsta pred vhodom je polna in med parkiranimi avti so vsaj trije invalidi. Jebemti imamo pri nas veliko invalidov. Samo, ko ne bi kar naprej tako jamrali kako težko jim gre. Vzamte se kdaj am s kakimi dobrimi avti se vozijo. Sami bemveji in audiji. Jaz pa z mojo staro škatlo, a me v službi vedno znova prepričujejo, da sploh nimam tako slabe plače. Ne, v bistvu imam menda super plačo. Sam nagruntat še moram zakaj potem kupujem v Hoferju in ne vsaj v Sparu, ali bog ne daj, pri sosedu.

Vreča? Joooj, spet nimam s sabo vreče. Že veliko pred paniko s plastičnimi vrečkami sem začela uporabljati vreče za večkratno uporabo, ampak kaj, ko vedno pozabim katero vzet s sabo in potem kupim novo. Že vsaj petnajst jih imam zatlačenih v špranjo med kuhinjskim elementom in steno. Vse je za nekaj dobro, bi lahko rekli. Mislim na špranjo, ki je ostala ker je mizar sfalil mero elementa.

Temna sončna očala si potisnem na vrh glave in nenadoma ne vidim več nič. Ja, tako je, ko si človek po tridesetih letih nošenja očal končno kupi sončna očala z dioptrijo. Še dobro, da vem kje je kaj. Grem mimo police s piškoti in čipsom, čokolado komaj prepoznam – hm, mogoče pa tole z delno slepoto sploh ni tako slabo – in zagledam nekaj oranžnega. Pomaranče – nazadnje so bile fantastične. Sežem po mreži in jih, tik preden se utrga, položim v košaro. Aha, češplje. Noup, rdeče grozdje. Ne, tega nimam rada. Hecno – ko jem grozdje direktno s trte, jem samo temnega, ko pa ga kupim v trgovini, jem le belega. In če se le da, brez pečk. To je ena najboljših pogruntavščin. Prej me je bilo dobesedno strah, ko sem pregriznila veliko sočno grozdno jagodo, ali bo nemara zaškripalo pod zobmi. Brrrr, kar strese me, ko se spomnim. Pa še vrečo krompirja rabim – tistega, na katerem piše Iva. Hm. Pogledam naokrog, če me kdo opazuje – kot da bi res kaj videla, in si potegnem očala na nos. Aha, evo Ive. Košara nenadoma postane res težka, pa sem šele pri sadju. Nekam moram še stlačit banane. Pa sploh še nisem pri siru in kruhu.

Pa zakaj se mi to vedno zgodi? Vi tudi poznate tisto foro, ko vzameš košaro, ker boš tako kao manj zapravil, potem pa proti blagajni, z nogo, potiskaš tako polno, da iz nje padajo reči? S tem, da imaš pod levo pazduho še toaletni papir in v desni roki šestorček.

Ne, ne grem nazaj po voziček! Jaz sem karakter. Možicelj na desni rami me poboža po glavi, da zapredem, čeprav bo verjetno izginil, ko bom spraševala, če mi lahko kdo pomaga nesti vrečo.

Toaletni papir? Eh, doma je še ena rolca. Ga bom jutri kupila.

Sežem še po gaudi in trikot zakajlam ob rob, kjer je še malo prostora. Pogled mi ujame še bel hlebček bria in roka kar sama seže ponj. Za takle majceni sirček se bo še že našel prostor. Ampak, rabim še smetano za kavo, pa zjutraj mi je zmanjkalo masla. Košaro odložim na tla in se zravnam. Huh, lepo je imeti dve prosti roki. Sploh, če si v trgovini. Gledam kam naj vtaknem še brie, ko se spomnim pripetljaja iz Tuša. Zlagam jaz takrat reči na trak, ko naenkrat zmanjka prostora. Opazim, da zato, ker trak stoji. Pogledam blagajničarko in vidim da nekaj mečka v rokah, ter se trudi s skeniranjem. Ni in ni zagrabilo kode, in ona mečka naprej. Končno zapipka in z olajšanim izrazom na obrazu potisne naprej moj totalno zmečkani kos bria.

Kaj pa, če ga dam v žep? Saj bo samo dokler ne pridem do blagajniškega traku. Ampak verjetno jim bom težko dopovedala, da sem ga prav zares imela namen kupiti. Položim ga nazaj in tisti na desni me še enkrat potreplja.

Da ne pozabim – kruh tudi potrebujem! Vzamem papirnato vrečko in vtaknem v njo dva jabolčna bureka. Vzamem še eno in izberem dve polnozrnati štručki. Človek dobi takoj občutek, da se bolj zdravo prehranjuje.

Potiskam košaro, ko nenadoma zaslišim: »A vam pomagam?« Ozrem se, da vidim to razumevajoče trgovsko lice, ko zagledam kolega. Šele dva dni nazaj je prišel v našo firmo. Fajn tip s širokimi naslonisename rameni.

Kaj naj zdaj rečem? Da ne rabim pomoči, ko pa imam pred sabo, na tleh, polno košaro in v rokah dve vrečki.

‘Seveda lahko. Reci, da boš že sama. Ti to zmoreš!’ Se takoj oglasi možic z desne.

»O, hvala. Si pa prijazen.«

Z lahkoto dvigne košaro in blekne: »Imaš rada krompir?«

Resno? Ko bi vsaj rekel, burek. Tip v šusu zgubi pet pik.

‘Hej, dedc ti je ponudil pomoč. Ne bodi zdaj malenkostna!’ me okara tipček na levi.

No, famozni stavek A sva se midva že kdaj srečala, res ni prišel v poštev.

Začne se režati in zmajevati z glavo.

Pa kaj je temu tipu? Še kar se reži in stopa ob meni, da mi postane kar malce nerodno. Prideva do blagajniškega traku, ko iz enega od rdečih plastičnih veder potegne šopek roza vrtnic in mi jih pomoli.

»Oprosti. Prisežem, da še nikoli nisem pecal ženske na krompir.«

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.