Pisanja

Petek

Pred vami je NOVA – DEVETA kratka zgodba. Tokrat o hitenju, avtih in dveh možicljih.

****************************************************************************************************************************************************

Hitim proti avtu in si oddahnem, ko vidim, da je še vedno v senci povešave vrbe, ki ga ščiti pred vročino tega poletnega dne. Noro, kakšne stopinje so zadnje dni.

Načeloma mi gredo na živce sivo-srebrni avti, čeprav imam sama enakega, saj menim, da so najbolj dolgočasni, kar jih je. Odtehta pa dejstvo, da ga lahko operem enkrat na leto, saj se na pločevini ne pozna praktično nobena umazanija. Verjetno se je zdajle prijelo za glavo devetdeset odstotkov moških, ampak, briga me, jaz nisem sužnja tega pleha – imam ga za vozit, ne za šminko. Ja, ko gre za avte, dobi beseda šminka drug pomen.

Odprem zadnja stranska vrata – hvala tistemu, ki me je prepričal, da jih je dobro imeti, čeprav se večinoma vozim sama – in na zadnji sedež vržem močno črno tekstilno vrečo, ki mi jo je nekoč dal kolega, polno kopij uradnih listov in navodil. Še vedno si moram pomembne zapise dati na papir. Enostavno si ne zapomnim ničesar, če berem na monitorju. Pa so mi v službi dali še enega, da mi bo, kao, lažje. Ja, pa-ja-de. Človek se sredi množice – in s tem mislim mnoooožice – papirjev, zakonov, uredb, členov, številk in še česa enostavno izgubi. In ne mi zdaj o tem, kako to ni ekološko, ker to vem sama, ampak enostavno ne gre drugače.

Sedem za volan, potegnem za pas, ki mi običajno zmečka bluzo, in po znanem kliku obrnem še ključ. Avto zakreha, jaz pa spustim vse štiri šipe in odbrzim. Za mano ostane ogromen oblak rumenkastega prahu in upam, da nisem koga zaprašila. Pogledam v ogledalo in ne vidim nikogar. Preveč je prahu.

Petek je. Zadnja leta sem nora na petke. Pred leti, ko sem delala brez urnika, ko je bilo potrebno – in bilo je velikokrat – je bil petek pač samo eden od dnevov v tednu. Ravno tako sobota ali nedelja. No, edino kadar sem bila, po naporni delovni nedelji, v ponedeljek doma, se mi je zdelo, kot da sem na dopustu. Le kdo pri zdravi pameti ima rad ponedeljke?

V križišče pripeljem, ko se ravno prižge rdeča luč. Poznate tisto, ko mali možic na levi rami pravi   ‘Pritisni, no!’ in malo za tem doda  ‘Reva!?’ ‘Ne mudi se mi!’ se prepričujem. ‘Petek je.’ Roko na srce, se malokdaj tako mudi, da bi človek bil ob glavo, če mora počakati en interval; v bistvu gre za tisti mali izziv, ki ti dvigne adrenalin ravno toliko, da se počutiš bolje, ko se zapelješ skozi križišče, pa čeprav si takoj za tem spet v koloni.

Zelena. Speljem in skozi odprta okna potegne rahel prepih. Ni dobro za moj vrat, a tako dobro dene. Pri najboljši volji ne razumem Američanov, ki v vsakem filmu, v vseh letnih časih, vozijo avte z odprtimi šipami. Menda smo mi mahnjeni na prepih in se ga bojimo kot hudič križa, medtem ko pri njih klime laufajo na fula.

Prižge se mi lučka za gorivo. Pa dober, no! Je še kje kaka rdeča luč?!

‘Peeeetek je. Diiiihaaaaj. Ja, tako, saj gre. Se spomniš tiste vaje o čuječnosti?’ mi pravi možic na desni rami. Ja, spomnim se je, ampak zdajle nimam časa zanjo. Šibam proti bencinskemu servisu in vmes naštejem 13 jumbo plakatov. Za bruhat. Ne, to ni za bruhat. To je za kozlat! Tristo metrov, pa 13 plakatov, s katerih se smehlja Severina, Petar Grašo, motorna kosilnica, maneken z brado – videt jih ne morem –, kos luknjastega sira, nekaj, kar so menda sveče in še par vabil na raznorazne koncerte.

Zavijem desno, zavijem levo, in že sem pred točilnim mestom. ‘Kje je že ta presneti gumb za odpiranje pokrovčka … a, tukaj!’ Slišim, kako se zadaj na desni odpre mala siva loputka. Velik rumen napis Diesel se svetlika na notranji strani pokrovčka, pa vendar ga tudi tokrat trikrat črkujem in primerjam z napisom na ročki, preden končno stisnem. Slišim, kako mi v torbici zavibrira telefon. Ne upam se oglasiti. Ste že sploh kdaj opazili znak na točilnem mestu, ki prepoveduje uporabo mobilnih telefonov? Ne vem, zakaj, ampak odkar sem na spletu videla, kako raznese cisterno, zraven katere se tip pogovarja po mobitelu, niti ne sprašujem več, v čem je fora. Čist bajdewej: ali veste, da ima bencin plamenišče že pri -40 °C, nafta pa šele pri +50 do 70? Bele številke na črni podlagi hitijo kot motoristi na moto GP. 70,08 € iiiiin klik. Hvala bogu,  čas je že bil.

Zavijem še na mesto za polnjenje gum, vedno znova se mi praznijo. Je to normalno? Mislim, to, da jih moram polniti vsak mesec. Meni se ne zdi. Plastična rokavica, ki je bila očitno narejena za kiklope, se mi navija okrog pokrovčka ventila in po nekaj sekundah jo snamem in vržem k stebru  z modro cevjo. Prsti se obarvajo črno, ko odtegujem in zategujem pokrovčke, cev pa tudi ni najbolj čista. Le kako bi bila, če pa jo vsi vlačimo po asfaltu. Ozrem se naokoli. ‘Voda?’ Ja, itak.

Pomanem si roke in umazanijo razmažem po celi dlani, tako da izgleda, kot da je nekam izginila. Odpeljem proti domu, ko mi v vidno polje pade Hofer.

‘Kaj že rabim?’

‘Ničesar ne rabiš!’ pravi možic na desni rami.

‘Kaj ne rabiš! Sigurno imajo kaj, kar rabiš!’ protestira možic na levi rami.

‘Joj, no. Kaj že rabim?’ Moram se odločiti, kam zaviti.

‘Pa če res ničesar ne rabiš!’ me prepričuje možic na desni, ki postaja nekoliko nervozen.

Tip v avtu za mano potrobi.

Frcnem možiclja z desne rame in zavijem proti trgovini. ‘Se bom že spomnila, kaj rabim. Vedno se.’

Vrsta pred vhodom je polna in med parkiranimi avti so vsaj trije invalidi. Jebemti, imamo pri nas veliko invalidov. Samo, ko ne bi kar naprej tako jamrali, kako težko jim gre. Bodite kdaj pozorni na to, s kakšnimi dobrimi avti se vozijo. Sami bemveji in audiji. Jaz pa z mojo staro škatlo, čeprav me v službi vedno znova prepričujejo, da sploh nimam tako slabe plače. Ne, v bistvu imam menda super plačo. Samo nagruntati še moram, zakaj potem kupujem v Hoferju in ne vsaj v Sparu ali, bog ne daj, pri sosedu.

Vreča? Joooj, spet nimam s sabo vreče. Že veliko pred paniko s plastičnimi vrečkami sem začela uporabljati vreče za večkratno uporabo, ampak kaj, ko vedno pozabim kakšno vzeti s sabo in potem kupim novo. Vsaj petnajst jih že imam zatlačenih v špranjo med kuhinjskim elementom in steno. Vse je za nekaj dobro, bi lahko rekli. Mislim na špranjo, ki je ostala, ker je mizar sfalil mero elementa.

Temna sončna očala si potisnem na vrh glave in nenadoma ne vidim ničesar več. Ja, tako je, ko si človek po tridesetih letih nošenja očal končno kupi sončna očala z dioptrijo. Še dobro, da vem, kje je kaj. Grem mimo police s piškoti in čipsom, čokolado komaj prepoznam – hm, mogoče pa tole z delno slepoto sploh ni tako slabo – in zagledam nekaj oranžnega. Pomaranče – nazadnje so bile fantastične. Sežem po mreži in jih, tik preden se utrga, položim v košaro. Aha, češplje. Noup, rdeče grozdje. Ne, tega nimam rada. Hecno – ko jem grozdje direktno s trte, jem samo temnega, ko pa ga kupim v trgovini, jem le belega. In če se le da, brez pečk. To je ena najboljših pogruntavščin. Prej me je bilo dobesedno strah, ko sem pregriznila veliko sočno grozdno jagodo, ali bo nemara zaškripalo pod zobmi. Brrrr, kar strese me, ko se spomnim. Še vrečo krompirja rabim – tistega, na katerem piše Iva. Hm. Pogledam naokrog, če me kdo opazuje – kot da bi res kaj videla –  in si potegnem očala na nos. Aha, evo Ive. Košara nenadoma postane res težka, pa sem šele pri sadju. Nekam moram še stlačiti banane. Pa sploh še nisem prišla do sira in kruha.

Pa zakaj se mi to vedno zgodi? Vi tudi poznate tisto foro, ko vzameš košaro, ker boš tako, kao, manj zapravil, potem pa proti blagajni z nogo potiskaš tako polno, da iz nje padajo reči? S tem, da imaš pod levo pazduho še toaletni papir in v desni roki šestorček.

Ne, ne grem nazaj po voziček! Jaz sem karakter. Možicelj na desni rami me poboža po glavi, da zapredem, čeprav bo verjetno izginil, ko bom spraševala, če mi lahko kdo pomaga nesti vrečo.

Toaletni papir? Eh, doma je še ena rolca. Ga bom jutri kupila.

Sežem še po gaudi in trikot zakajlam ob rob, kjer je še malo prostora. Pogled mi ujame še bel hlebček brieja in roka kar sama seže ponj. Za takle majcen sirček se bo že še našel prostor. Ampak, rabim še smetano za kavo, pa zjutraj mi je zmanjkalo masla. Košaro odložim na tla in se zravnam. Huh, lepo je imeti dve prosti roki. Sploh, če si v trgovini. Gledam, kam naj vtaknem še brie, ko se spomnim pripetljaja iz Tuša. Zlagam jaz takrat reči na trak, ko naenkrat zmanjka prostora. Opazim, da zato, ker trak stoji. Pogledam blagajničarko in vidim, da nekaj mečka v rokah ter se trudi s skeniranjem. Ni in ni zagrabilo kode, in ona mečka naprej. Končno zapiska in z olajšanim izrazom na obrazu potisne naprej moj totalno zmečkani kos brieja.

Kaj pa, če ga dam v žep? Saj bo samo dokler ne pridem do blagajniškega traku. Ampak verjetno jim bom težko dopovedala, da sem ga prav zares imela namen kupiti. Položim ga nazaj in tisti na desni me še enkrat potreplja.

Da ne pozabim – kruh tudi potrebujem! Vzamem papirnato vrečko in vtaknem v njo dva jabolčna bureka. Vzamem še eno in izberem dve polnozrnati štručki. Človek dobi takoj občutek, da se bolj zdravo prehranjuje.

Potiskam košaro, ko nenadoma zaslišim: »A vam pomagam?« Ozrem se, da vidim to razumevajoče trgovsko lice, ko zagledam kolega. Šele dva dni nazaj je prišel v našo firmo. Fajn tip s širokimi naslonisename rameni.

Kaj naj zdaj rečem? Da ne rabim pomoči, ko pa imam pred sabo, na tleh, polno košaro in v rokah dve vrečki.

‘Seveda lahko. Reci, da boš že sama. Ti to zmoreš!’ se takoj oglasi možic z desne.

»O, hvala. Si pa prijazen.«

Z lahkoto dvigne košaro in blekne: »Imaš rada krompir?«

Resno? Ko bi vsaj rekel burek. Tip v šusu zgubi pet pik.

‘Hej, dedc ti je ponudil pomoč. Ne bodi zdaj malenkostna!’ me okara tipček na levi.

No, famozni stavek A sva se midva že kdaj srečala res ni prišel v poštev.

Začne se režati in zmajevati z glavo.

Pa kaj je temu tipu? Še kar se reži in stopa ob meni, da mi postane kar malce nerodno. Prideva do blagajniškega traku, ko iz enega od rdečih plastičnih veder potegne šopek roza vrtnic in mi jih pomoli.

»Oprosti. Prisežem, da še nikoli nisem pecal ženske na krompir.«

 

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.