Vonj zelenih jabolk

Pred vami je NOVA – 10. kratka zgodba. Tokrat o nežnem prebujanju v dvoje in vonju zelenih jabolk.

******************************************************************************************************************************************************

Sedel je na fotelju, ob oknu, in gledal, kako se prvi jutranji žarki poigravajo na njenem golem telesu. Bog, kako rad ga je imel!

Poletno sonce je bilo rano. Le ptice so se že veselo pogovarjale z novim jutrom, vsi ostali pa so še spali.

Imela je brezhibno polt in kožo mehko kot žamet. Spala je na trebuhu. Dolge temne trepalnice so metale senco na obraz in videl je, da ji veke vsake toliko zatrepetajo. Njeni dolgi kostanjevo-rjavi lasje so bili razsuti skoraj do pasu in sonce jim je dalo rdečkast pridih.

Tiho je vstal in se povsem počasi usedel na rob postelje, da ne bi zaškripala. Ni je želel prebuditi, a ni si mogel kaj, da ne bi narahlo pobožal kodra njenih las. Mehka dišeča svila je spolzela med njegovimi prsti in padla nazaj na njen hrbet. Tako rad se je igral z njimi. Včasih, preden si jih je posušila, ji jih je razčesal. Pramen za pramenom. Vsake toliko je zagodrnjala, ko jo naletel na vozel in jo nehote pocukal. Dišala je po zelenih jabolkih.

Na levem ramenu je imela lepotno znamenje. Rjava pika je bila gladka in ravno prav velika, da je bila še lepa. Sklonil se je in jo narahlo poljubil. Globoko je vzdihnila in se prevalila na hrbet. Njena lepota mu je vzela dih. Tako kot vedno, vsa ta dolga leta, ko ga je blagoslavljala s svojo ljubeznijo.

Bila je najbolj prijazno bitje, kar jih je poznal. Niti mravljici ne bi storila hudega. Kar nekaj časa jo je moral celo prepričevati, da se ne bo zgodilo prav nič hudo groznega, če na travniku natrga šopek rož. Rada jih je imela, čeprav je včasih, ko se je pelod usul na mizo in rumeno obarval prt, kihala kot za stavo. Njena mešanica kihanja in smeha je bila prav zabavna.

Nasmehnil se je.

S pogledom je zdrsnil z njenih rahlo oteklih ustnic na njen vrat, na katerem se je bleščala drobna zlata verižica s križcem,  in nadaljeval pot navzdol. Njeni dojki sta bili veličastni.

Zaradi jutranje sape, ki je nenadoma zapihala skozi okno, je narahlo zaplapolala prosojna zavesa, njena koža pa se je še bolj napela, ko je hladen zrak obliznil njeno telo. Umaknil je koder las, da se je pokazala rožnata bradavica, ki se je skrivala pod njim. S konico kodra je začel krožiti okoli nje, dokler ni nabreknila in postala še bolj vabljiva. Zamrmrala je nekaj nerazumljivega in našobila ustnice kot užaljen otrok, ki mu nočeš dati bonbona pred kosilom. Ušel mu je smeh, da si je z dlanjo pokril usta.

Rad ji je nagajal, ona pa se je tako čudovito odzivala nanj. Že prvič, ko sta se ljubila, mu je bilo jasno, da bo z njo ostal za vedno. Nikomur ne bo dovolil, da bi kadarkoli stopil med njiju. Bil je povsem prepričan v to in tako v zanosu, da ga je morala včasih opomniti, naj ne pretirava. Sama je njun odnos namreč sprejemala kot nekaj samoumevnega. Nekaj, kar se je zgodilo, ker se je pač tako moralo zgoditi. Enkrat, v pogovoru, je rekla, da je taka božja volja. Ni se strinjal z njo. In ni mogel prav razumeti, kako se lahko njuna pogleda tako razlikujeta. Medtem, ko bi sam najraje splezal na vrh hriba in zakričal v nebo, kako srečen je, ona zmajuje z glavo in pravi, da se neumno obnaša. A vedel je, da njena ljubezen ni nič manjša od njegove, je le bolj umirjena in prizemljena. Še sreča. Dobro je, da ga vsake toliko umiri in prepreči, da bi izpadel totalen bedak.

Zavzdihnila je, dvignila roke nad glavo in se pretegnila kot mačka. Prebudila se je, a je imela še vedno zaprte oči. Sonce jo je slepilo, da se je nakremžila, se s stokom še enkrat pretegnila ter mu ponudila svoje telo. Ustnice je našobila v pričakovanju poljuba. Vedela je, da ji ne bo treba dolgo čakati.

Ulegel se je nanjo, upirajoč se na komolca, jo poljubil na čelo, se narahlo z nosom podrsal ob njenega, nato pa jo poljubil povsem na njegovo konico. Ni bila zadovoljna. Z ustnicami je zdrsnil na njeno levo veko, da je ta od presenečenja zatrepetala, nežno poljubil še desno, in nadaljeval s poljubom na lica. Vedel je, da bo kmalu začela protestirati in res je že naslednji hip okrog vratu začutil njene roke, ki so ga potegnile bližje. Hlastno je poljubila njegova usta, da je v trenutku začutil bolečino v dimljah. Njen poljub je bil strasten, moker in globok. Zahtevala je več.

Bila je tako iskrena in naravna, da jo je moral ljubiti. Vedno znova in znova.

Zapredla je in privzdignila medenico, da se je lahko privila ob njegovo toplo telo. Hotel se je odmakniti, a ga je z nogama objela okrog pasu in, kot za kazen, stisnila, da je zastokal. Še sam ni vedel, če od bolečine ali od užitka. Zakopal se ji je v vrat in potegnil vase njen prečudoviti vonj. Vonj jutra. Vonj pretekle noči. Vonj zelenih jabolk.

»Mala, vstati bo treba,« ji je šepnil in vedel, da ji ne bo prav.

Bil je navajen na njeno momljajoče protestiranje, ko jo je ob jutrih opominjal, da je treba vstati. Nikoli ji ni bilo prav, a je hkrati trdila, da obožuje zgodnja jutra. Prav smešna se mu je zdela.

Z dlanjo je objel njeno čudovito dojko in jo s palcem podražil, da se je razjezila nanj: »Ne delaj tega, če res želiš, da vstanem!« Ugriznila ga je v spodnjo ustnico in s prsti zdrsela po njegovem hrbtu, da se je ves naježil. Bil je gladek in presenetljivo mišičast. Včasih ga je spravila do roba samo z ljubkovanjem hrbta, njegovih linij in vdolbinic, v katerih je vrtinčila jezik. Ko mu je, s kot dih rahlimi poljubi, božala zatilje, je izgubil razum. In to je bil tudi njen namen.

Ležal je na njej, a ona je bila tista, ki je obvladovala situacijo, v katero se je prostovoljno podal.

Z jezikom mu je v opravičilo obliznila ustnico in namesto, da bi ga pomirila, ga je le še močneje vznemirila. Zastokal je, jo trdo poljubil in se privzdignil.

»Res moraš vstati,« jo je zopet opomnil.

»In ti, gospod,« mu je nergajoče odvrnila, » a ti pa morda nisi v postelji, al’ kako?«

Nasmehnil se je in jo s hrbtom dlani nežno pobožal po licu, da je dobila tisti megleni pogled, ki ga je oboževal. Še enkrat jo je poljubil. Tokrat nežno in počasi, kot bi se bal, da jo izgublja.

***—***

Nekdo je potrkal na vrata. Čisto narahlo, komaj slišno.

Zajel je sapo in se počasi dvignil, kot bi imel na hrbtu vrečo cementa. Segel je po črnem plašču, ki je visel preko naslona starega hrastovega stola in si ga nadel.

Stopil je do vrat in vprašal: »Ja?«

»Gospod, začeli bomo z jutranjo molitvijo.«