Pisanja

Sprehod

Pred vami je NOVA – 11. kratka zgodba. Malce otožna, a tudi takšne piše življenje.

*************************************************************************************************************************

Pomlad je čudovito ozelenila mestni park, grede tulipanov pa so še vedno pisano žarele, saj so jih bogato olistane krošnje dreves varovale pred čisto pretoplim pomladanskim soncem.

Sprehajala se je ob aleji mogočnih dreves, ki so stali drug za drugim kot postrojeni vojaki, in zrla v reko, ki se je vila nekoliko nižje. V strugi ni bilo veliko vode in tok je bil počasen, skoraj len. Na nasprotnem bregu je skupinica rac delala družbo beli čaplji. Ali pa jo je nemara le motila pri lovu.

Pred sabo je potiskala moder voziček z velikimi rjavkastimi kolesi. Zdeli so se ji pretirano veliki, a je bilo kljub temu, ali pa morda ravno zaradi njih, voziček povsem preprosto voditi. Segla je po sinje modri odejici, ki je bila mehka kot puh, in ji popravila rob, ki se je privihal na speči obraz. Mali se je nakremžil, a ga gib ni prebudil. Nasmehnila se je ob pogledu nanj in tisti znani stisk v prsih jo je zopet pozdravil.

Ni ga marala.

Sončno-senčne zaplate so se izmenjavale kot so si sledila drevesa in ravno, ko si začutil hlad, si prešel v objem toplote in nato spet nazaj v senco. V travi pod drevesi so skakljali kosi in brskali za črvi. Čapljo je nenadoma nekaj zmotilo in zaprhutala je s krili ter neslišno poletela nad gladino v smeri toka reke. Vsako jutro jih je opazovala. Bile so čudovite in elegantne. Nadvse oprezne lovke, čeprav se ji je zdelo, da bi sedaj že lahko vedele, da jim nič noče, in ne bi zbežale vsakič, ko so jo opazile. Morda bo enkrat ena zbrala pogum in bo ostala. Ja, tista najbolj pogumna bo ugotovila, da ji noče nič žalega.

Iz kavarne se je vil vonj po jutranji kavi, a odločila se je, da najprej opravi sprehod skozi park. Rada je imela jutra v parku. Veselila se je cvetja, jutranjih tekačev, ki so jo pozdravljali kljub zasopihanosti, in naravnost oboževala je jutranje petje ptic.

Zavila je preko mostu in opazila, da je nekdo na ograjo namestil veliko rdečo ključavnico v obliki srca. Sinoči je še ni bilo. Postala je in jo obrnila, da je lahko prebrala napis. Sveže vgravirani imeni sta se zasvetili – Miha & Luka. Kotiček ustnic se ji je malce porogljivo privihnil. ‘Naj traja!’ jima je zaželela.

Zavila je naravnost proti fontani, ki je bila še v senci, a je vedela, da za njo, kjer se zelenica malce dvigne, rade poskakujejo veverice. Morda jih bo danes videla. Zabavne so bile s tistimi pahljačastimi repki in malimi nožicami, ki so jih držale kot v molitvi, ko so sedle na zadnjo plat. V fontani že nekaj let ni bilo vode, ampak je služila kot smetnjak množici praznih pločevink najrazličnejših barv. ‘Škoda. Park mora imeti fontano ali vsaj ribnik.’

Na poti, ki je vodila ob mestnem gozdu je bila kopica vej, ki jih je nevihta, ki se je ponoči razbesnela nad mestom, nanesla nanjo, zato je obrnila voziček in izbrala pot, ki jo je popeljala do ogromnega ginka. Tudi ta je že razprl liste, čeprav je ponavadi bil zadnji izmed dreves. Občudovala ga je v vseh letnih časih, a je bil nedvomno najlepši jeseni, ko se je obarval v živo rumeno barvo. Morje rumenih listov je bilo otrokom in psom v neznansko zabavo. Z veseljem si jih je nabrala naročje, nesla domov in jih sesula v stekleno okroglo posodo, ki jo je imela na kuhinjskem pultu. Zdelo se ji je kot bi v dom prinesla nekaj sonca. A žal so se že po nekaj dneh obarvali rjavo.

Zaslišala je otroški smeh.

‘Nekdo je že na igralih?’ je bila presenečena. Na gugalnici je zagledala deklico v roza bundi. Njen črtast šal je plapolal skupaj s čopom svetlih las, ko se je poganjala proti krošnjam. Videlo se je, da neznansko uživa, kljub temu, da je bila še zgodnja ura in bi mogoče morala biti še vsaj malo kremežljava.

Ustavila se je ob beli leseni klopi in z robcem obrisala vlažne deske, nato pa preko njih položila zeleno-rjavo karirasto odejo, in sedla.  Zaprla je oči in obraz nastavila jutranjim sončnim žarkom. Zaznala je vonj po španskem bezgu katerega grm je bil v bližini. Všeč ji je bil. Nekje za sabo je slišala pogovor dveh kosov, ki ga je vsake toliko zmotilo cviljenje gugalnice in dekličin zvonki smeh.

‘Nehaj s tem!’ si je ukazala, ko je začutila, da se je zopet loteva tista globoka žalost, ki se je razširila po njenem telesu vsakič, ko je zaslišala otroški smeh. Tako rada je imela otroke, a žal ji ni bilo dano postati mama.

Nekaj let sta vztrajala v upanju, da jima bo uspelo, potem pa sta nekega dne ugotovila, da ju je ta mučna pot razdvojila. Enostavno sta bila preutrujena, a še vedno dovolj pogumna, da sta se razšla v prijateljskem duhu, za kar mu je bila hvaležna. Nista zapadla v krog obtoževanj, niti samoobtoževanj, ampak sta si nekega večera, za kuhinjsko mizo, preprosto priznala, da ne moreta več živeti drug z drugim. Oba sta jokala, ko jo je pestoval v objemu vse do jutra. Nato pa vzel najnujnejše in tiho zaprl vrata.

Ne spomni se več kako dolgo je jokala, kako dolgo hodila naokrog, brez da bi s kom spregovorila stavek, ko je včasih ob večerih ugotovila, da tisti dan sploh ni ničesar jedla. S časom je ugotovila, da tako ne gre več naprej. Prisilila se je iti med ljudi. Tujce, ki niso poznali njene zgodbe, je imela raje od domačih in njihovih pogledov. Nekateri so bili pomilovalni, drugi polni tihega očitka. Težko bi se odločila kateri so jo bolj boleli.

Potem pa je nekega dne sedela za mizo, pila sok in opazovala otroke, ki so plezali po igralih. Pozornost ji je vzbudil deček, ki je bil še posebej pogumen. In glasen. Nenadoma je pritekel do ženske za sosednjo mizo, ki ga je stisnila v objem in ga glasno cmoknila, da se je nakremžil in si z dlanjo odločno obrisal mesto poljuba. Ženska se je zasmejala, nato pa hitro pozibala s prosto roko otroški voziček. Opazila je, da jih opazuje, zato se je obrnila proti njej.

»Ne mara več, da ga poljubljam v javnosti. Nerodno mu je,« je rekla in tudi sama skoraj zardela. Imela je prijazen nasmeh in v očeh se ji je videlo, da je ponosna na svojega malega junaka.

V odgovor se ji je nasmehnila in nemo prikimala z glavo.

»Saj veste kakšni so otroci. Tako hitro rastejo,« je nadaljevala s pogovorom, kljub temu, da ji najprej sploh ni odgovarjala. S svojo zgovornostjo in neko, prijetno energijo, jo je potegnila v klepet in v pol ure ji je tudi sama zaupala stvari o katerih ni prej govorila mesece. Svojo žalostno zgodbo, na katero pa ji neznanka ni odgovorila s pomilovanjem. Niti ni pokazala pretiranega sočustvovanja, le na koncu, ko je vidno utrujena končala s spovedjo, ki ji je neznansko olajšala dušo, ji je rekla:

»Ta večji je v vrtcu, rabim pa nekoga, ki mi bo čuval ta malega mulčka. Mogoče bi lahko vi?«

***—***

Cviljenje je nenadoma utihnilo.

Deklica je skočila z gugalnice in stopala proti njej.

»Lahko vidim tvojega dojenčka?« jo je zvedavo vprašala. Njena lica so bila zardela, oči pa iskrive in nebeško modre. Nosek je imela posut z drobnimi pegicami. Nekaj kodrov las se ji je izmuznilo iz čopa in ji obrobljalo okrogel obrazek. Odpihnila si je enega, a ji je znova padel na lice.

»To ni moj dojenček. Jaz ga samo pazim,« je odgovorila manj prijazno kot je mislila. »Ampak, ja, seveda. Lahko,« dodala in upala, da male ni prestrašila.

Deklica je nekaj časa zrla v speči obraz, nato pa pogledala njo. Kar nekaj sekund je zrla vanjo, povsem brez besed, in dobila je občutek, da jo ocenjuje, nato pa se široko nasmehnila in rekla:

»Lep je.«

»Si sama?« se je nenadoma spomnila. »Kje pa imaš mamico?«

»Jaz nimam mamice,« ji je, na njeno presenečenje, odgovorila mala pegavka, kot bi to bilo nekaj povsem običajnega.

»Saj nisi šla sama v park?« jo je zaskrbljeno vprašala, a že naslednji hip zagledala moškega, ki je vstal s klopi na nasprotni strani otroških igral, in začel korakati proti njima.

Bil je srednje postave in rjavih las. In, ko se jima je dovolj približal, je opazila, da ima enako modre oči kot radovednica, ki je stala zraven nje. Ni stekla k njemu, pač pa se je usedla k njej in prijela za ročaj vozička, da so se njuni prsti dotaknili.

Zdrznila se je, a ni umaknila roke.

»Dobro jutro.« jo je pozdravil in deklica ga je karajoče pogledala.

»Oči! Dojenček spi,« mu je skoraj šepnila. »Veš to ni njen dojenček. Ona ga samo pazi.«

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.