Impresije

Pred vami je NOVA kratka zgodba – bila je napisana v enem, in o enem, od najlepših kotičkov naše dežele. Pa seveda o ljudeh, ki jih rada opazujem.

****************************************************************************************************************************************

Sredi gričev z vinogradi naročim pivo … in veliki kapučino. Že od jutra pohajkujem in v fotografski objektiv lovim nekoliko sramežljive bele čaplje, neskončne linije vinogradniških stebričkov, nasade jelš in se izogibam lužam, razmetanim po makadamskih cestah, ki so kot žile pokrajine, ki vodijo popotnike in kmete do polj in vinogradov. Žejna sem, za žejo pa človek ne naroči kozarca vina.

Iz zvočnika se kotali tihi Hello, how are you?  Imam se dobro. Tudi danes, ko sem še v jutranjem mraku zadihala na polna pljuča in brez slabe vesti zakorakala po blatnem kolovozu, čeprav sem vedela, da me bo skoraj zagotovo dobil dež, ki je grozil z italijanske strani. Aparat sem le še bolj stisnila k sebi in si kapo potegnila globoko čez ušesa, kljub temu, da je bilo jutro skoraj toplo, nekako … mehko. Zdelo se mi je, da vonjam morje.

Skozi oblake, ki se v vseh mogočih oblikah podijo po nebu, se tu pa tam sramežljivo, in le za nekaj trenutkov, pokaže sončni žarek. Le toliko, da poboža vinograde, ki samevajo, saj je grozdje že v kleteh. Ni še tistih pravih jesenskih barv, mi je rekel sprehajalec s psom – spremljala ga je razposajena madžarska vižla, ki je šnofljala za vsakim šopom trave, Pridite spet drug teden. Res je, le tu pa tam se med zelenimi vrstami bahato šopiri rumeno-rdečkasta zaplata, ki se bo slej ko prej razlezla čez celotne griče. Mogočno cerkev na Sveti gori osvetli sončni žarek – pozdrav, mogoče opomnik od zgoraj, da sonce vedno sije, je pa res, da je včasih nad oblaki.

Receptorka v ozadju nekomu po telefonu odgovarja, da je za Martinovo vse zasedeno – kako pak. Saj smo vendar v Brdih.

Začutim rahel piš vetra. Vstopita dva moška – eden s čopom in drugi z belim klobukom. »Jaz bom kafje do pol šalčke«, reče prvi. »Do pol šalčke«, ponovi natakarica, drugi pa naroči le kozarec vode.

I found a girl … Prekinja njun pogovor o tem ali je piškot postrežen zraven kave dober ali ne.

Na vrhu Nanosa se je ugnezdil bel oblak in kot da noče več dol. Že čez nekaj minut se mu je pridružila kopica novih, da zgledajo kot obilna plast sladkorja na velikem krofu.

V kapučino namakam piškot in vmes tipkam na telefonu opomnik za novo zgodbo. S prstom potegnem besedilo navzdol in ugotovim, da pravzaprav ne gre več za opomnik, ampak kar precejšen del zgodbe. Piškot se mi razmoči in z žličko pobiram iz skodelice, z značilnim toskanskim motivom linije vitkih cipres, mehko pecivo. Strinjam se z gospodom, ki je na stol pazljivo odložil bel klobuk s črnim trakom, da je dober.

… darling, you look perfect tonight.

Naslonim se nazaj in skozi ogromna steklena okna, ki segajo od stropa, pa vse do tal, opazujem okolico. Pred mano leži cela dolina, valovita in gričevnata. In vsa zelena. Rada imam zeleno. Na skoraj vsakem hribčku je skupek hiš iz katerega kuka cerkveni zvonik. Pet jih naštejem. Tudi zraven hiše kjer prebivam je cerkev katere zvon se oglaša vsako uro. Pozimi ne moti, poleti, ko imamo radi odprta okna, da se spalnica ponoči shladi, pa je najbrž moteče.

Tam preko je vinograd v obliki trikotnika, ki mu je nekdo s škarjami odškrtnil vrh, ki ga je potreboval za majhno belo hiško s plehnato streho. Trtine vrste v njem so kot šrafure – točne in vzporedne se prečno raztezajo od ene katete do druge.

Na šipi je čedalje več motnih pack – vanjo se zaletavajo velike, osamljene kaplje, ki jih veter nosi po pokrajini. Ne slišim njihovega stoka, le opazujem kako v malce vijugasti sledi počasi drsijo proti tlom.

Dolijem si hladno pivo in spraznim steklenico, ki jo odložim malce stran, na desno od skodelice s kavo, da mi ne kvari pogleda. Dobršna plast pene v kozarcu me zmoti – ne maram je, a nalivam le z eno roko – v drugi imam telefon s katerega berem zapisano.  Spomnim se na nekoga, ki pije samo ledeno mrzlo pivo in če se slučajno zgodi, da se mu, preden sprazni steklenico, malce segreje, ga pusti in naroči novega. Potrata? Kaprica? Ne vem – v bistvu mi je vseeno.

Vstopi moški s šalom in kapo katere zaobljeni krajci se skoraj dotikajo okvirjev njegovih očal. Sprašuje ali se lahko dobi kosilo, a restavracija žal dela le med vikendi. Oktober je – ampak, a ni to najpomembnejši mesec te vinorodne pokrajine? Lahko bi imeli odprto, pomislim. Razočaran je, še bolj pa, ko mu prijazna receptorka, ki gostom streže tudi pijačo, predlaga dve lokaciji z dobro hrano, češ Tam smo že bili, a ne dovolijo vstopa psom. Takrat zagledam, da zunaj stoji ženska z majhnim belim psom, podobnim jack russellu, morda malce večjim, in se upira burji. Rada imam pse, a v jedilnici z gosti jih tudi jaz ne bi imela. Da so lani to dovolili, letos pa ne. Dvomim v njegove besede, po moje le trka na mehko srce zaposlene, ki ju res čez nekaj trenutkov povabi v toplo notranjost. Že naslednji hip se psu zdi visok vrč z mokrimi dežniki, ki stoji pri vhodnih vratih, nadvse sumljiv, zato začne cviliti.

Še dobro, da se ravno odpravljam. Pes začne tiho renčati, lastnica pa ga, kako tipično, neuspešno poskuša pomiriti s ploho stavkov, ki jih niti otroci ne bi povsem razumeli, kaj šele pes. Okrog vratu si zavijem širok, temno rdeč šal in navlečem nase bundo s kapuco, ki mi je v teh dneh prišla že nekajkrat prav.

»Utihni, da te ne vržejo ven!« na pol v šali zagrozim psu in si na hrbet oprtam težak fotografski nahrbtnik. Telefon stlačim v desni žep in skrbno potegnem zadrgo – res ga ne želim izgubiti. Plačam naročeno in natakarici po potrebi pustim euro napitnine, ker da tako prijazno osebo redko srečam. Zahvali se kot bi bil ta euro prvi po ne vem koliko časa.

»Nasvidenje«, še pozdravim nekoliko jezno gospo s sitnim psom in se odpravim v veter, ki dela težave jati škorcev, ki so združeni v letečo, spreminjajočo se, a usklajeno črno gmoto, medtem ko iščejo zadnje trse nepobranega grozdja.