Kavarna na robu mestnega trga
Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – o neki kavarni, časovnem stroju in vonjem po rogljičih.
************************************************************************************************************************
Všeč mi je, ko natakar vsake toliko s pogledom prečekira stanje gostov, tudi tistih že postreženih.
Sedim v prenovljeni kavarni, v udobnem sivem fotelju ob steni, ki mu domišljavo pravim moj fotelj. Oprema je ostala ista, a postavitev je drugačna. Ni mi povsem všeč. Mislim, da tudi ostalim gostom ni – zakaj bi sicer prestavljali stole in mize, jih zvlekli na obrobje prostora, da je na sredini nastala konkretna praznina z eno samo osamljeno mizico, ki kriči od strahu in ki pride prav le natakarju, da nanjo odloži pladenj?
Zaprem oči in si predstavljam zasnežen decembrski večer. V soju ulične svetilke poplesavajo snežinke, ki pletejo belo odejo sivemu asfaltu. Slišim prijetno glasbo in zagledam starejši plešoči par, ki je s svojo elegantno prezenco zapolnil praznino – nekdo je umaknil še tisto osamljeno mizo. Delujeta očarljivo, ljubeče in kljub temu, da plešeta sredi kavarne, ne vzbujata pozornosti, ki bi kogarkoli motila. Čuti se, da se gibljeta v nekem drugem – skrivnostnem svetu migetajočih senc, ki jih ustvarjajo sveče na mizah. Pogovori gostov so živahni, a pridušeni in vljudno dopuščajo glasbi, da pove, kar ima povedati.
K sosednji mizi sede mlada družina, ki me zbudi iz sanjarjenja. Zagotovo bi za začetek morali povabiti kak res pogumen par, si mislim, da bi k plesu vzpodbudil ostale, ker Slovenci smo, kar se tega tiče, prave reve. Gasilske veselice so tu seveda izvzete. Ampak itak nisem imela v mislih polke, čeprav nimam nič proti njej, a v nek udoben kavarniški ambient pač ne sodi.
Začnem se poigravati z mislijo, kako bi zgledala kavarna, če bi bila moja. Počnete kdaj kaj takega? Pogled mi zdrsi po prostoru in opremi in moram si priznati, da bi bila kar precej podobna tejle oazi na robu starega mestnega trga. Bi pa zagotovo v moji kavarni dišalo drugače. Ko bi človek vstopil, bi ga objel oblak vonja po sveže mleti kavi in hrustljavih, pravkar pečenih rogljičih. Včasih jih kupim kar v naši vaški pekarni, kjer so se posodobili in jih prodajajo v vrečkah, zamrznjene, da si lahko z njimi polepšaš začetek dneva, brez da bi ti bilo treba iz postelje direktno v mrzlo jutro še pred prvo kavo. Novemu lastniku misel na zmrznjene rogljiče skoraj zagotovo ni povšečna – vidim, da mu je zeleno zelo pri srcu, a jaz bi na njegovem mestu postavila v kot strežnega pulta malo pečico in če ne drugega, bi pekla rogljiče zaradi vonja. Hahaha … Ljudje si ničesar ne zapomnimo bolj kot vonja. Voh je kot časovni stroj – v trenutku nas ponese v preteklost in spomin na sveče zapečeno skorjo, ki še prasketa od veselja, nas bo zagotovo navdal s toplino mamine kuhinje.
Pozornost mi pritegne stena ob velikem oknu, ki deli življenje z vrvežem na ulici. Dekoraterka je na steno nalepila široko razprte knjige, da zgledajo kot frfotajoči prozni metulji. Ne vem, kako bi se počutila, če bi bila avtorica ene izmed njih.
Je poanta – ne poznam je – pomembnejša od dejstva, da na zid nalepljene knjige človek pač ne more vzeti v roke?
