Resnica je odlična, a ni dovolj

Prelagam star papir, ki ga zbiram za šolsko zbiralno akcijo in zagledam star izvod februarske One. Pogled mi obstane na fotografiji simpatičnega gospoda – Dr. Edward de Bono.

 Usedem se in začnem prebirati:… maturiral pri 15ih… pri 21ih postal kardiolog… napisal 83 knjig prevedenih v 50 jezikov… predlagan za Nobelovo nagrado za ekonomijo… predlagan za Nobelovo nagrado za mir… spada med 50 najpomembnejših mislecev vseh časov… spada med 250 ljudi, ki so najbolj pripomogli človeštvu… kako neverjetna oseba. Neskončno bi rada šla z njim na kavo.

Prebiram naprej in se nasmejim ob izjavi, ki moji ta mali, ki želi študirat psihologijo, predrami dvom – “Psihologija je precej neuporabna veda. Učijo zgodovino psihologije. Ta in ta je rekel to in to leta tega in tega. Koga to briga?”

Ustavim se pri vprašanju novinarke: ” Zakaj tako kompliciramo?” Njegov odgovor me pravzaprav sploh ni presenetil, ker sama razmišljam popolnoma enako, namreč:

“Zaradi dveh razlogov. Prvi je, da hočemo biti dojeti, kot pomembni. ( Moj bog, koliko takšnih ljudi nas obkroža! ) In drugo, da ne znamo drugače, kot da dodajamo k obstoječim vzorcem, namesto, da bi jih razstavili in na novo sestavili.” ( Moj bog, koliko je šele takšnih! ) Res me velikokrat razjezi, kako so ljudje ozko gledani, kako vztrajajo pri svojih vzorcih in so zaradi njih se pripravljeni skregati in iti na nož.  “Tako piše!” – pa kaj, če tako piše?!  Tudi to je pač enkrat nekdo napisal – morda je imel slab dan, morda ni imel pojma o stvari, je le bil na dobri poziciji, da je lahko napisal neko budalaštino, ki jo morajo sedaj drugi izpolnjevati, morda je napisal dobro stvar, ki pa je preživeta. Nič ni zapisano v kamen, pa še tega lahko zdrobiš v prah in odpihneš v veter. 

“Ker smo razvili razmišljanje,  da najdemo resnico, ne pa, da ustvarimo korist.”

Moj poklon.