Njena odločitev
Pred vami je NOVA – 19. kratka zgodba. Govori o odločitvah. Celo življenje je odvisno od naših odločitev in le malokrat, če sploh kdaj, smo v situaciji, ko se dejansko ne moremo odločiti. Menim, da se vedno lahko. Je pa res, da so odločitve lahko težke, drzne, pogumne, a tudi neumne, egoistične, nerazumljive drugim ali celo nam samim. **************************************************************************************************************************************************** Zaslišala je zvonec in kar z lončkom v roki odšla proti vratom. Vonj prve jutranje kave jo je premamil in za trenutek je obstala in srknila vročo črno tekočino. Toplota se ji je razlila po ustih in skoraj bi zapredla od ugodja. Jutranji sončni žarek, ki se je prikradel skozi režo…
Zakaj mi ne gremo na morje – zapis žirije
“Seveda so si nagrajena besedila slogovno povsem različna: Gozdnikarjevo je socialno realistično, Jakopičevo znanstvenofantastično, Tajnškove pa kot tankočutno in potrpežljivo tkanje literarnega prtička, s čimer si je tudi zaslužila najvišje priznanje.” Iztok Geister, predsednik žirije, pesnik, pisatelj, esejist, ornitolog, zagovornik narave
Grajski večer
Pred vami je NOVA – 18. kratka zgodba, ki nas za nekaj trenutkov popelje skoraj 600 let v preteklost. ***************************************************************************************************************************************************** Stopicljala je preko kamnov, ki so se skrivali med šopi trave. Do tal segajoče, črno brokatno krilo, si je privzdignila ravno toliko, da so se pokazali tanki sivi čeveljci, in pazila, da se ne spotakne. ‘To pot bi res morali razširiti’ je pomislila. Zahajajoče sonce je napovedovalo konec poletnega dne. Od stene je še vedno puhtel vroč zrak, a je vročino malce omilila senca visokega obzidja. V kotu, pod staro lipo, je skupina deklin tako zavzeto pospravljala kotel, ostanke hrane in pribora, da je sploh niso opazile. Prav vse so…
Zakaj mi ne gremo na morje – 1. mesto na natečaju kratkih zgodb
So v razpisu zapisali, da je Tokratna tema sproščenega duha: “Gremo mi na morje”, in temu primerna – lahkotna in povsem preprosta je tudi moja kratka zgodba, ki sem jo poslala na letošnji natečaj kratkih zgodb, v organizaciji Kulturnega društva VNL (Spletni čas – spletni časopis) iz Izole. Pa vendar je bila strokovni žiriji tako všeč, da ji je podelila 1. mesto. Zelo sem vesela, saj kratke zgodbe pišem šele nekaj mesecev, in še posebej vesela sem vašega odziva na moje objave, ki jim sledite na spletni strani Pisanja in na FB. Pred vami je torej NOVA – 17. kratka zgodba Zakaj mi ne gremo na morje. Preprosta, lahkotna, s…
Oranžni mački
Ne vem kakšna je povezava med mano in oranžnimi mački, ampak, kot da bi mi radi nekaj povedali. Kar naprej jih srečujem. Tri dni nazaj pa je eden celo prišel k nam domov. Zališali smo presunljivo mijavkanje pred vrtnimi vrati, šli pogledat, pa je prestrašen zbežal – mlad oranžen muc. Čez čas smo ga zaslišali v vrtu. Vzela sem košček mesa in ga šla iskat. Strašno prestrašeno, a še bolj sestradano bitje, se ni pustilo dolgo prositi. Lakota je hitro premagala strah. Nahranili smo ga, dali pit, potem pa je stekel v vrt. Zjutraj nas je v kleti čakalo presenečeje. To ubogo malo bitje je skočilo na okensko polico, se…
Mogoče vam bo všeč tudi....
Pa kam je spet šla
Neverjetno
Kratek pregled stanja na področju duševnega zdravja zaposlenih v XY
Rjavi srakoper
Čuden ptič, ki ga do sedaj še nisem videla na mojem vrtu, je spuščal čudne glasove. Ni bilo druge kot da ga pofotkam in vam ga pokažem 🙂
Celjski utrinki 24 – tokrat še posebej ljubi!
Moji včerajšnji Celjski utrinki so bili prav posebni. Verjetno ne veste, ampak že leta fotografiram Celje, mestne ulice, ljudi, tudi Šmartinsko jezero se kdaj prikrade vmes, ker vse bolj postaja Celjsko jezero 😉 Ampak že nekaj časa počnem še nekaj drugega – ne le da fotografiram ljudi, pač pa dam potem fotografije tudi razviti in jih tem ljudem – če jih najdem – tudi podarim. Enkrat spomladi sem na železniški postaji fotografirala skupino, ki je bila zatopljena v tako resen pogovor, da me sploh niso opazili, pa sem bila direktno pred njimi. Fotografija mi je res všeč, saj na prvi pogled gledalec misli, da imajo v rokah telefone – tako…
Pokopališče
Pred vami je NOVA – 16. kratka zgodba. O čem govori? O tem kako čudne poti nekaterim namenja usoda. Vabljeni. ***************************************************************************************************************************************************** Zaprla je vrata avtomobila in preverila, če je vzela torbico in telefon. Prejšnji teden so zopet nekomu vlomili v avto. Predolg šal si je še enkrat ovila okrog vratu, a ji je še vedno segal čez pas. Ko ga je pletla je bila z mislimi nekje drugje in enostavno ni opazila, kako dolg je že. Bil je moder in mehek kot puh. Rada ima pletenine. Ti novi materiali jo zapeljejo tisti trenutek, ko jih poboža z dlanjo. Kot bi božal naročje piščančkov. Na pokopališču je bilo malo ljudi. Pa…
Mogoče vam bo všeč tudi....
Še eno slovo
Nekje med 6. in 7. čakro II.
Velikonočnica – Pullsatila Grandis
Serija PTIČI – VIII
Po kar nekaj časa spet ena iz serije PTIČI – moje prve serije o pticah, ki jih skušam prikazati na kar najbolj grafičen način. Mislim, da mi je uspelo.
Mogoče vam bo všeč tudi....
Ko se shladi zapaše kaj sladkega
XVIII. Celjska fotografska razstava
Pravljično mesto
Nova kratka zgodba?
Kaj pogrešate moje kratke zgodbe? Sem ugotovila, da ko jih enkrat objavim, pa čeprav le na blogu, z njimi ne morem kandidirati na nobenem natečaju. Torej – ko naslednjič spet kakšno objavim, je to zato, ker so me skenslali na natečaju – hahahaha. No, do takrat, ko mi bo vaše mnenje pomenilo več kot mnenje žirij … kar bo zelo kmalu, če že ni.
