-
Celjski utrinki II
Pred vami je NOVA kratka zgodba – napisana v Celju, o Celju, pa vendar je tema globalna. Pa vi – ste že bili na Zanzibarju? **************************************************************************************************************************************** Sedim v parku ob reki, v senci ogromne lipe, pijem pivo in gledam ljudi. Eni hitijo po opravkih, drugih korak je ležeren in zaspan. Nekateri peš, drugi s kolesi, rolerji, skiroji in vmes se – vedno – najdeta dva mulčka z vespo ali nečem podobnem kar enako zoprno brni. Opazujem, kako različno odreagirajo na sto razstavljenih fotografij, ki jih je mestni foto klub postavil na temo Global Peace Photo Award, ker fotografije vzamejo sapo – če jih pogledaš. Mladi mamici z vozičkoma sta…
-
Mariborski utrinki 4
Končno mi je uspelo iti v Botanični vrt Univerze v Mariboru kjer so te dni v polnem razcvetu prelepe vrtnice. Od tam pa seveda v mestni park, ki ga urejujejo, čeprav je meni že prej bil prečudovit, se vmes vsesti s foto-frendico, čeprav sva se videli sinoči na odprtju razstave Global Peace Photo Award v Celju, no, potem mora it človek nekaj pojest in na koncu vedno paše še tudi nekaj sladkega. Po dolgem času zopet v Mariboru – pogrešala sem ga.
-
Retrospektiva Global Peace Photo Award v Celju
Ponosna sem, da sem en mali košček tega ogromnega fotografskega izziva zapolnila tudi jaz. Čestitke Igor Rosina z Digitalna Kamera – Revija za sodobnega fotografa ekipo in hvala vsem mladim, neverjetno pridnim postavljavcem razstave. No, tudi tistim – še posebej tistim – malo manj mladim . Fotografije so čudovite, a vzemite si čas za branje zapisov, ki so natisnjeni pod njimi. Tisti res zadanejo v srce in odzvanjajo v glavi. Ja, tudi tokrat lahko zapišem #radaimamcelje Retrospektiva Global Peace Photo Award je uradno odprta!
-
Kratka kratka zgodba – Znanec, ki ga ne poznam
Se je vam že tudi kdaj zgodila? ZNANEC, KI GA NE POZNAM Danes je nora sobota. Vroče, soparno, pravzaprav in povsod se nekaj dogaja. Eni so na moto zboru težkokategornih harlijev, drugi na košarkarski ali kajakaški tekmi, tretji na gasilskem tekmovanju, ne gre zanemariti sindikalnih izletov …Skratka, super, si mislim, bom imela precej obljudeno pot povsem zase. Rada imam mir in vse manj maram za človeško družbo. Pa mi nekje na pol poti, sredi gozda pride na proti tip. Simpatičen – to že moram reči, a ko sva si že povsem blizu, se pozdraviva le s prikimavanjem glave in umakneva pogled. Ne poznam ga. Nato pa po nekaj korakih…
-
Portret
Čisto neplansko in povsem mimogrede. Avtor: Tomaž Črnej
-
Frnikole za Bralno značko za odrasle
Me zelo veseli, da knjiga Kotaleče se frnikole še vedno navdušuje. Tole je delček zapisa Liljane Klemenčič, višje knjižničarske referentke in pravljičarke, vodje Mladinskega oddelka iz Knjižnica Ivana Potrča Ptuj: “… Ena takih imenitnic s kratkimi zgodbami je skoraj noviteta Vanje Tajnšek Kotaleče se frnikole, ki sem jo pred časom postavila med ostalo množico knjig na nočno omarico. Pa me je vedno premamila kakšna druga knjiga s kupa, ki ima temelje ob postelji na levi in desni ter se nadaljuje na že omenjeni obposteljni kos pohištva. Nekega večera pa, ko sem želela samo na par listov vreči oči, tako iz navade, no, razvade, priznam, sem vzela v roki Kotaleče se…
-
Pravljičnih 7
Pravljičnih 7 – humanitarni projekt, ki dobiva končno podobo, ki se je že zelo veselim, saj sodelujem tudi sama. Prijazno vabljeni k spremljanju rasti prav posebne knjige, v kateri bo sedem zgodb, za katere je združilo moči kar 49 pisateljev in 49 ilustratorjev!!!!
-
Celjski utrinki 35
Današnji celjski utrinki so malce mešani – posneti s telefonom in fotoaparatom, (z)mešano pa je bilo tudi vreme – sonce, dežne kaplje, veter, sneg – in to v le dobri uri sprehoda po Mestnem gozdu. Všeč mi je kako blizu je narava središču mesta – to verjetno pomeni, da je Celje majhno mesto 😉 Res ni veliko, a ravno to mi je všeč. Jutri praznuje 571. rojstni dan. Čestitam! #radaimamcelje
-
Škocjanske jame
Meni so naravnost čudovite in – pravzaprav ne vem čisto točno, zakaj – lepše in impozantnejše kot postojnske jame. Vesela sem bila, da sem morala počakati slabo uro do naslednjega vodenja, in me je blagajničarka napotila na razgledno točko, ki je kakih 200m naprej od stavbe recepcije, al kakorkoli se že tistemu reče. Žal je zmanjkalo časa za nadaljevanje poti do naslednjega razgledišča – no, pa drugič. Že zaradi tega se splača pridit, saj kraj ni daleč od AC priključka Divača. Pogled na globel, ki je pravzaprav izhod iz jame, tja preko do Škocjana, je naravnost osupljiv, in meni celo nekoliko očarljiv. Fotografije so posnete s telefonom in iz roke…
-
Gradiško jezero
Prvič sem ga obiskala, pa je tako blizu avtocestnega izhoda Lukovica. Lepo označene table vas pripeljejo do parkirišča za cca 25 vozil in krožne peš poti, ki vodi okrog jezera, ne morete zgrešiti. Pot je enostavna, široka in lepa, ter vodi nekaj časa ob jezeru, nekaj časa pa povsem med drevesi, a če malce opazujete gozd, boste z lahkoto našli pešpoti, ki tudi tu vodijo do jezerske obale. Zdelo se mi je precej nezanimivo, pa vendar sem na koncu videla kar lep nabor ptic: labode, belo in sivo čapljo, šojo, vrabce, velike sinice, plavčke, kosovko, brgleza, čižeke, zelence in čopaste ponirke. Gostinske ponudbe ni, je pa bilo kar nekaj tekačev…