Pisanja

Košček za koščkom, korak za korakom

Lani (2020) tak čas sem zapisala »Ko že misliš, da ne more biti slabše…«. V mislih sem imela zlom noge. In potem je prišlo novo leto in mi pokazalo, da je možno od slabšega iti na še še slabše. Bilo je leto težkih preizkušenj, ki še trajajo, in globokih razočaranj. Iz mojega življenja je odšlo nekaj ljudi, za katere sem brez pomisleka dala roko v ogenj, a za čuda se je pojavilo nekaj povsem novih. No, tudi nekaj starih, a sem jih spoznala v novi luči – boljši, in neskončno sem jim hvaležna za pomoč in iskrenost. Eni so ostali, drugi le dali kar je bilo v danem trenutku zame dobro, in odšli.

Pa vendar – izšla je moja nova knjiga. Povsem nov projekt, ki mi je tako zelo prirasel k srcu, da sem napisala že skoraj vso naslednjo zbirko. Založba je – brez, da bi tokratne zgodbe sploh pogledala, napisala, da jo bo izdala. Povabili so me k soustvarjanju humanitarnega literarnega projekta. Imela sem kar nekaj intervjujev in predstavitev.

Na področju fotografije pripravljam nekaj povsem novega. Nekaj, kar pri meni še niste videli in prepričana sem, da tudi nekaj najboljšega kar sem kdaj ustvarila na tem področju.

Veliko se učim – o vsem, in se poskušam čimbolj distancirati od dogajanja okrog mene, saj mi jemlje energijo, ki jo rabim za … Za sebe.

Na postelji, zraven mene, leži blazina na kateri piše, da ni vsak dan dober, je pa v vsakem dnevu zagotovo nekaj dobrega. In moram reči, da to kar drži. Le prepoznati je potrebno drobne reči za katere moramo biti hvaležni, ker nikakor niso samoumevne.

Vsak dan znova se zahvalim, da so z mano moji najdražji. Hvaležna sem za prijatelje, ki me pocartajo, ko to potrebujem, sicer pa mi pustijo dihat. Hvaležna za navdihe, ki me vedno znova popeljejo v ustvarjalni svet, kjer se lahko izrazim skozi besedo ali fotografijo. Oboje je odlična terapija, ki me pomirja in osrečuje.

Učim si vzeti čas za vse. Ne hitim več in v mislih si velikokrat rečem »pa kaj, jutri je še en dan« ali pa se preprosto odločim, da »o tem danes ne bom razmišljala«. Neka pametna ženska mi je rekla, da ni bližnjic, saj se lahko zgodi (in se mi tudi je), da sredi mostu ugotovimo, da nam ga je preprosto zmanjkalo in da sploh ne vodi tja preko. In potem se je potrebno vrniti nazaj. Zato – košček za koščkom, korak za korakom, in življenje je lažje.

One Comment

  • Vanja

    Na FB se je usulo komentarjev in eden najlepših je zagotovo od Pie Morič:

    “Obvladaš urok besede in znaš ujeti svetlobo….veš kakšni velikanski darovi so to?”

    Hvaležna.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.