Fotografije

Zopet eno čisto moje jutro

Danes me je jutro potegnilo vase in  ni bilo pomoči. Oddirjala sem na hrib in vdihnila osupljivo jutro v zadnje delčke pljuč. Meglice so bile tiste stare znanke, ki me ponavadi ne puste na cedilu, sonce pa se je le sramežljivo pokazalo na samem začetku, potem pa se skrilo za oblake. Noro nevarna cesta polna mokrega jesenskega listja je bila kriva, da sem morala, več kot enkrat, obstati na klancu, dati v prvo in, ob drsenju gum v prazno, pazljivo speljati. Oblak smradu po zažganem je verjetno spravil v slabo voljo tudi gospe, ki sta v družbi simpatičnega galga, pripešačili po poti. Ampak meni se je mudilo. Zopet fotografirati na starih mestih, plezati preko ograje, da prideš do tistega top of the top mesta za fotografiranje, me je poživilo bolj kot skodelica kave. Po še bolj nevarni poti sem se po centimetrih spuščala v dolino in upala, da mi nasproti ne pripelje kakšna "Vanja". Pa je na križišču srce zavilo še proti ribiškem domu, kjer sem srečala tri ribiče, z opremo, ki je bila garant več vredna, kot moj avto. Prijazni gospodje so se na jutranjo ribičijo pripeljali z Jesenic! Menda, da to še ni nič, ker gredo lovit tudi 500 km daleč, če se jim zahoče. Ponudili so mi božansko kavo in kratkega, a na prazen želodec je bila kava ravno prav. Kako resno jemljejo svoje delo lahko vidite v očeh ribiča, ki je ravno takrat ujel skoraj 7 kilogramskega krapa. Ga najprej lepo pobožal, po tehtanju pa ga nadvse nežno spustil nazaj v jezero. 

 

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.