VANTAJ

Pred vami je NOVA – PETA kratka zgodba. Tokrat bolj zabavne sorte. Morda kdo koga prepozna v njej. Morda si bo kdo celo priznal, da prepozna sebe 😉 ******************************************************************************************************************************************** Odložila je telefon in zavila z očmi. »Šit no, pa ravno njo rabim zdajle!« je nejevoljno rekla svojemu, medtem ko je pospravljal mizo. »Kaj pa je?« jo je vprašal z nedolžnim glasom, čeprav je slišal s kom se je pogovarjala in se mu je prav dobro zdelo kaj jo muči. Klicala je njena prijateljica. Ni mu bilo sicer povsem jasno zakaj prijateljujeta, saj je vedno nekaj bentila čez njo, ampak opazil je, da je to počela le kadar se je pogovarjala…

Pred vami je NOVA – ČETRTA kratka zgodba. Naj vas naslov nikar ne odvrne od branja 😉 ******************************************************************************************************************************************************************   Zaslišala je žvenket šopa ključev, ki jih je odvrgel v majhno kristalno posodico, in ob tem najbrž spet okrušil delček roba. Pred leti, ko sta se selila v novo hišo, ji jo je podarila mama. Namenila ji je mesto v predsobi, da bo zadnja domača reč, ki jo vidi, ko odide iz doma, in prva, ko se vrne. Ždela je na majhni leseni mizici z dolgimi ukrivljenimi nogami. Pod njo je položila bel kvačkan prtiček. Sama ga je skvačkala. Kot preostalih trideset, ki so bili razporejeni povsod po hiši. ‘Nekaj je…

Pred vami je NOVA – TRETJA kratka zgodba. Nekateri ste želeli malce več žgečkljivosti, namigov. Res ne vem kako mi takšno pisanje leži, ampak je, kar je. No, namigov ne manjka, nekaj prozornih, za druge je treba morda malce bolj pozorno branje. ********************************************************************************************************************** Malce natrgan rob barskega stola jo zoprno tišči v desno stegno, da se že tretjič presede. A ni kriv le zguran stol, ampak tudi njeno krilo. Prekratko je. ‘Le koliko riti ga je že drgnilo,’ pomisli in z glavo pokima natakarju, ko obriše zasvinjan šank pred njo, da vlažen zasije izpod luči nad njim. Ležerno se poigrava s plastičnim zobotrebcem in po širokem kozarcu za martini preganja…

Na FB ste me spraševali, kdaj bom objavila novo zgodbo. Z objavo sem počakala, saj je bil sončen in topel vikend in vedela sem, da ne boste imeli časa za prebiranje zgodb. In prav je tako. Je pa nova zgodba sedaj tukaj, pred vami. Govori o nasmehih – takšnih in drugačnih. Ste vedeli, da se pravzaprav lahko sporazumevamo samo z nasmehi? ************************************************************************************************************************* S prsti riše srčke po zarošeni šipi in čez čas pomisli, kako otročje se obnaša. Zradira jih z enim potegom in mokro dlan obriše v jakno. ‘Kakšen turoben dan.’ Dežnik ji visi na naslonu sprednjega sedeža in pod njim se je nabrala luža, ki se ji, bolj ali…

Kakšen večer nazaj se mi je pred očmi odvil prizor, ki pravzaprav ni imel nobene podobnosti s katerimkoli dogodkom v mojem življenju. Ne vem od kod se je vzel, a odvijal se je tako živo, da sem videla celo barve. Naenkrat sem dobila tisti nor občutek, da moram to zgodbo dati na papir. Da jo moram nadgraditi, končati zaplet. Zadremalo se mi je in vem, da sem si tik pred tem rekla ‘Menda ja ne boš pozabila o čem je tekla zgodba!’ Nisem, saj je bila vse preveč živa. In nastalo je tole. Menda se tej zvrsti reče “kratka zgodba” in šele potem, ko sem jo napisala sem šla guglat…