VANTAJ

MAMINA SRAJCA   Odprem omaro in preletim rokave. Siva, črna, črna, črna, temno siva, rumena, črna, bela, zelena … Karirasta. Srajca s kratkimi rokavi. Mamina. Stara vsaj 45 let. Povoham jo in še vedno ima tisti… nek specifičen vonj. Prijeten. Ne razumem kako je to mogoče. Pravijo, da je potrebno vsaki dve leti iz omare odstraniti oblačila, ki jih ne nosiš. Če nekaj nisi oblekel eno leto, potem tega ne rabiš – doniraj. Včasih se je težko odločiti, a pride čas, ko se je dobro posloviti, ker ti oblačilo visi v omari samo še zato, ker ti je všeč zato, ker ti je bilo enkrat pred leti všeč. Ampak mamina…

Pred vami je NOVA kratka zgodba. O ženski, ki se na poti proti vrhu ne ozira na nikogar. Se bo zaradi nje odpovedala celo svojima otrokoma? Osebe in dogodki so izmišljeni, vsaka podobnost oseb, krajev in dogodkov z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna. ******************************************************************************************************* »Daj ne seri mi! Sam ne seri! A res misliš, da ne vem, da imaš ljubico?« Niti trznil nisem. Faca se mi je razlezla v cinično grimaso nasmeha in skozi zobe sem ji zabrusil: »Zamudila si. Moja že ve. Ne moreš me več izsiljevati.« »Greva stavit?« se ni pustila zmesti. Videla je, da sem postal pozoren, saj je bil moj poteg cigarete daljši kot prej…

Odložim telefon. Naslonim se nazaj in zaprem oči. Čez nekaj sekund se zavem, da bi bilo dobro spet dihati, a ko zajamem sapo sprožim poplavo solz, saj mi že pri izdihu kaplja od brade. Slaba novica, je slaba novica, pa če se optimisti še tako tolčejo po prsih. In onkologija je slaba novica. Danes bom molila za Njo. Edgar Casey je zapisal, da je lahko molitev povsem kratka, a mora biti iskrena. Že dolgo ne hodim več v cerkev – ne -, že dolgo ne hodim več k maši. Rada imam cerkve in ne razumem tistih, ki pravijo, da ne gredo vanjo, ker ne verujejo v Boga. Neumnost – cerkve…

  “Ja, samo, da zanjo pomeni pol življenja 17 let, za mene pa jebenih 27! Pol življenja, ti pravim! A razumeš? Pol! Pomnoži zdaj to z dve.”    

Kako te lahko nekdo preseneti. Pol ure sedi za sosednjo mizo, ves mrk meša kavo, da se sprašujem ali želi nemara zvrtati luknjo v skodelico. Ne vrne radovednega pogleda s katerim ga vsake toliko ošvrknem, le tu pa tam dvigne svojega, kot bi se želel prepričati ali je kavarna še odprta, in se hip za tem zopet zazre v vzorec na mizi. Potem pa nenadoma vstane, si obleče bundo, in se mi nasmehne z najbolj očarljivim nasmehom tega dne, ter reče: “Adijo.”

Lani (2020) tak čas sem zapisala »Ko že misliš, da ne more biti slabše…«. V mislih sem imela zlom noge. In potem je prišlo novo leto in mi pokazalo, da je možno od slabšega iti na še še slabše. Bilo je leto težkih preizkušenj, ki še trajajo, in globokih razočaranj. Iz mojega življenja je odšlo nekaj ljudi, za katere sem brez pomisleka dala roko v ogenj, a za čuda se je pojavilo nekaj povsem novih. No, tudi nekaj starih, a sem jih spoznala v novi luči – boljši, in neskončno sem jim hvaležna za pomoč in iskrenost. Eni so ostali, drugi le dali kar je bilo v danem trenutku zame…