Moto izlet na Großglockner

Lani sem zamudila moto izlet na Großglockner, zato se je moj za-pr-mej-dun-al, da me letos odpelje tja gor pod oblake.  In smo šli. Pridružil se nama je še kolega in tako je bila družba še bolj fina.

Kaj reči – to, da imajo prekrasne ceste najbrž ni potrebno omenjati, saj sem čedalje bolj prepričana, da so boljše od naših tudi v Nepalu – naj mi oprostijo, če sem jih užalila z dvomom. Vreme je bilo čudovito. Prekrasno. V dolini norih 39 stopinj, gori pa tja nekaj preko 20. Vetrič je le še dodal k osvežujočemu občutku. Le na sončno kremo smo pozabili in za kazen imeli rdeče nosove.

Pa naj raje začnem na začetku, kot se spodobi.

Moj je že od lani poznal proceduro in tako smo se odpravili sredi tedna okrog pete zjutraj in res ni bilo nobene gneče. Vstopnina na območje za motor znaša 23€ in najbolje je, da si že na poti proti vrhu rezervirate hotel, saj ste potem brez skrbi pa še območja parka ni potrebno zapuščati. Tudi mi smo si ga in moj se je takoj zdilal za nižjo ceno 😉 Prenočišče z zajtrkom naju je prišlo 30€ po osebi. Soba je bila čist dovolj velika, celo umivalnik sva imela v njej in razgled – hej, direkt na Großglockner. Ne morš, da verjameš.

Ko smo uredili rezervacijo in se malo osvežili, smo jo odjadrali proti vrhu. No, da kar takoj razčistimo – ko folk reče, da je bil na Großglockenrju, to v 99% pomeni, da ga je le gledal s ploščadi, kakor mi. Gre namreč za območje nacionalnega parka in tja gor na sam vrh se pač ne da priti z vozilom. No, tudi tu smo bili na 2.369 metrih.

Motoristi imajo povsod prav poseben tretma – lahko se zapeljejo res čisto do vrha, imajo svoje parkirišče in zastonj uporabo garderobnih omaric za čelade, torbe… Lepo, ne?  Avtobusi in kombiji ne morejo prav na vrh, kjer je, mimogrede velika parkirna hiša, pač pa imajo parkirišče nižje, potem pa hajd peš do vrha.  In če si napravljen takole …

Razgled je bil naravnost osupljiv. Tako tja gor proti vrhovom, kot tja dol v dolino, kjer se počasi topi nekdaj ogromen ledenik. Če dobro pogledate primerjalno sliko, lahko vidite, da je še 150 let nazaj segal prav do vrha ceste. Mislim, da ga bo že čez nekaj let zmanjkalo.

Na fotografiji se ne da prikazat tista širina, globina, tisti nori občutek. Vse se zdi nekako blizu, ko pa le dobro pogledaš in vidiš »tam blizu« drobcene pikice in se zaveš, da so to ljudje – huh – ni, da bi ravno peš hodil naokoli – no, vsaj ne v motoristični opravi.

Malček navkreber vodi pot, še malo višje, do Hiše Cesarja Franca Jožefa. Po njem je dobila ime, ker sta jo nekdaj obiskovala s Sisi. To je v enem od znamenitih filmov o Sisi prav simpatično prikazano. Je na višini 2.428 metrov.  Na poti lahko opazujete res bujno cvetje – človek dobi občutek, da je več cvetja, kot trave. Povsod – rumene, violet, modre, roza…. In, da ne pozabim – tudi svizcev je kar nekaj. Simpatično bitje, čisto takšno, kot bober, le da ima drugačen rep. Ga boste videli na eni od naslednjih slik.

Po ogledu, sprehodu, pivičku in sončenju, smo se odpravili še na Edelweißspitze. Najprej se malo spustiš po cesti, prideš do krožnega križišča, potem pa se cesta začne zopet vzpenjati.

Razgledi so fantastični, cesta tudi, vmes sta še dva tunelčka, kar nekaj postojank za postanek, najdejo se tudi zaplate snega s katerih potem starši ne dobijo otrok, ki se dričajo po vrečkah in to v kratkih hlačah …

Edelweißspitze je en tak hecen vrh.

Cesta je tako strma, da na ovinku srečuješ svojo zadnjico. Gor lahko gredo le motoristi in osebna vozila, a je na samem vrhu le majčkeno parkirišče zanje, zato je bolje parkirati nižje in jo peš mahniti proti vrhu. Ampak mi smo bili z motorji 😉 Tudi tu ti 360 stopinjski razgled vzame sapo. Zaveš se kako si majčken in da bi moral biti ponižen, kot sluga sluge in se klanjati materi naravi na vsakem koraku.

Dovolj je bilo za prvi dan. Bili smo lačni, žejni in utrujeni, zato smo se vrnili v hotel na večerjo. Kot se za ta kraj spodobi smo si naročili Kaiserschmarrn – carski praženec, ali šmorn, po domače. Bilo ga je obilo, bil je krasno puhast in čežana je odlično pasala zraven. Moška sta se mi smejala, ker sem si naročila mleko – ampak bilo je odlično. Že ko ga pogledaš vidiš, da je polnomastno in sladkasto. Mmmm. 

Sonce je počasi odhajalo za goro, iz daljave je bilo slišati kravje zvonce in bučanje oddaljenih slapov topečega se snega nas je uspavalo.

Jutro v hribih je verjetno ena najbolj fantastičnih reči.

Sonce je obarvalo vrhove, mi pa smo bili še v mraku. Kljub temu smo vstali in se odpravili na sprehod. Kakšen zrak, kakšen razgled, koliko rož.

Na poti nazaj se je naš hotel že kopal v soncu.

Zajtrk je bil za takšne jedce, kot smo mi morda malo preskromen, pa vendar, kava, mleko, maslo, marmelada, med, paštete, salama, sir, jogurt… Čist ok je bilo!

Še enkrat se zapeljemo občudovat goro, saj tako zgodaj ni bilo skoraj nikogar tam gori, mi pa smo imeli hotel čisto blizu.

Po ponovnih vzdihih občudovanja se odpravimo v smeri Edelweißspitze, vendar smo tik prej skrenili v dolino proti Zell am See.

Ta pot je šele bila strma in ovinkasta! In polna kolesarjev. Jezus, morš bit pa res mazohističen ali pa nor, da rineš v tak klanec in tako daaaleeeč. Resno, no.  Prišli smo do vhoda v park  – rampe, kjer si lahko ogledate »Gorski živalski vrt«, a mi na žalost nismo imeli časa, saj smo se morali vrniti in odpraviti proti domu.

Seveda ni šlo, da se ne bi ustavili v Heiligenblut, kupili spominke in si ogledali znano cerkev.

Potem pa, hajd proti domu. In neznosni vročini, ki je ubijala v dolini.