Pisanja

Jebi se, Švab.

Kakšen večer nazaj se mi je pred očmi odvil prizor, ki pravzaprav ni imel nobene podobnosti s katerimkoli dogodkom v mojem življenju. Ne vem od kod se je vzel, a odvijal se je tako živo, da sem videla celo barve. Naenkrat sem dobila tisti nor občutek, da moram to zgodbo dati na papir. Da jo moram nadgraditi, končati zaplet. Zadremalo se mi je in vem, da sem si tik pred tem rekla ‘Menda ja ne boš pozabila o čem je tekla zgodba!’ Nisem, saj je bila vse preveč živa. In nastalo je tole. Menda se tej zvrsti reče “kratka zgodba” in šele potem, ko sem jo napisala sem šla guglat in našla, da obstajajo pravila. V bistvu se mi je kar posrečilo. Kljub temu sem jo naslednji dan poslala v pregled in oceno prijazni osebi – doktorici literarnih znanosti, pisateljici, urednici, lektorici … in dobila tale odgovor: “Vanja, prebrala na dušek. Če je tole tvoja prva kratka zgodba, ti je za čestitati. Očitno imaš to formo v krvi. Piši dalje, vsekakor. Mogoče poglej še knjigo od Andreja Blatnika o pisanju kratkih zgodb, on je mojster na tem področju. Predvsem pa piši, ker tole je super.” Rekla mi je tudi, da zgodbo “brez trohice slabe vesti” objavim na svojem blogu (A.P.J. – s hvaležnostjo.).

*****************************************************************************************************************************************************

Mlada telesa se drenjajo po hodniku faksa in dehti po mladosti. Energični koraki, smeh, ki odmeva od sten, vmes pa besede o tem, kje se dobijo zvečer na pijači.

Počuti se kot tujka. Počuti se kot stara tujka, ki tukaj nima kaj početi. Tik ob steni si utira pot, da bi čim manj motila mladostno reko rednih študentov, ki imajo pravzaprav isti cilj. Predavalnico profesorja Švaba. Tema predavanja: Obvladovanje množic.

Že v mladosti so jo zanimale te teme. Vzroki za množični upor. Dvig duše. Trenutek, ko ima raja enostavno dovolj. Točka vžiga. Trenutek, ko ti poči film in greš na ulico in postaneš množica. Postaneš ovca, čeprav si na ulici ravno zato, ker nočeš več biti ovca.

Prerivanje pojenjuje in lažje zadiha. Stopi skozi vrata in vidi, zakaj. Predavalnica je polna. Zagleda prazen prostor, v prvi vrsti – itak  – in najraje bi se obrnila.

Ma fak, no! Poslušala bom to predavanje, pa če crknem!

Po stopnicah se spusti do modro oblazinjenega stola in se usede. Torbico položi na tla in jo zavaruje z nogama, da se ji ne prevrne. Imelo bi se kaj razsuti. Velik reklamni rokovnik položi na leseno pomično mizico, ki jo potegne iz naslona za roko, in nanj položi dva kulija. Nasloni se nazaj in globoko zajame sapo. Čez čas se ozre naokrog, saj zrak v prostoru vibrira od živahnega pogovora. Sama ne govori z nikomer. Saj tudi nikogar ne pozna.

Vznemirjeno govoričenje nenadoma potihne. Zasliši korake in točno ve, kdo prihaja. Gumijasti podplati zoprno škripajo, ko stopa na oder pred slušatelje.

Pogled nanj jo presune. Lasje so mu osiveli, kadilske gube okrog ustnic so postale globje, pridobil je le kakšen kilogram in izgubil nekaj las. Postaral se je.

Jebat ga. Saj sem se tudi jaz, pomisli. Bi me sploh prepoznal?

Stoji pred katedrom, s pogledom se sprehodi po vrstah zvedavih oči in pogled mu za trenutek, čisto kratek trenutek, obstane na njenem obrazu, kot bi se hotel vprašati Kdo si že ti?, ter nadaljuje sprehod.

»Fak!« Skloni se naprej in brklja po torbici. Nujno rabi kuli. Drug kuli. Ker tista dva, ki ji ležita na papirju, nenadoma nista dovolj.

Predavanje se začne in zrak napolni melodija njegovega glasu, ki je zaradi dolgoletnega kajenja postal nekoliko bolj hrapav. Njene misli pa odplavajo dvajset let nazaj.

»Kako torej obvladati množico razgrajačev?« gromko zadoni, da se zdrzne in kolega tri vrste za njo se oglasi: »Take je treba s trdo roko! Tu ni kaj prida za modrovat.«

Predavatelj mu pokima, se sprehodi na drugo stran odra in se skloni k lepi bjondi, katere lica v trenutku postanejo škrlatno rdeča.

»Kaj pa menite vi, mlada kolegica?«

Njegove jekleno modre oči jo porogljivo gledajo preko ozkih roževinastih očal. Točno ve, kako se punca počuti. O, bog, kako dobro pozna tiste strele v očeh, tiste krogce, ki te hipnotizirajo in čeprav si nenadoma želiš zbežati, obsediš in se počutiš kot v kot ujeta miš. Butasta miš.

Klinc ga gleda! Ne bo me vrgel iz tira! Kje je že to. Strese z glavo, da prežene misli in si pramen las potisne za desno uho. Včasih mu ni bilo všeč, če sem lase nosila tako. Z levico si jih odločno potisne še za drug uhelj.

Bjonda jeclja in leze po stolu in vidi se, da mu godi. Na obrazu ima nedolžen nasmeh in prikimuje mladi kolegici, ki se najbrž sploh ne zaveda, da jo je izbral za naslednjo.

Prekleti prasec!

»Ne strinjam se!«

V hipu nastane smrtna tišina in nekomu zadaj pade na tla telefon. Prepoznaven zvok, ki ga navadno pospremi množični Ooooo, ampak tokrat nihče ne črhne niti besede.

Profesor še vedno zre v osupli obraz bjonde, ki ji je odleglo, da ni več v središču nehotene pozornosti, in kotiček ust mu komaj vidno trzne. Počasi se zravna in se obrne proti njej.

Tišina, v njeni glavi pa narašča orkan. Zakaj, vraga, gleda mene? Saj nisem jaz rekla, da se ne strinjam. Zakaj gre proti meni? Zmedena se ozre po dvorani in vsi gledajo njo. Jap. Jaz.

Razmišlja, da je njena rdečica sigurno premagala bjondino. Klinc, bodo moje zelene oči vsaj dober kontrast. Zravna se in kljubovalno dvigne brado.

»Ne strinjam se!« ponovi. »Če gre za hude izgrede in je treba odreagirati takoj, potem je zmaju pač treba odsekati glavo. Če pa gre za neke opozorilne proteste, je pametneje locirati vodjo, ga pozvati k dialogu in skleniti kompromis.«

»Kompromis?« njegov pogled je trd in nepremičen.

V trebuhu jo neprijetno zaščemi, a odločno ponovi: »Da, kompromis. Da so ljudje šli množično na ulico, to se ni kuhalo od včeraj. Očitno se nihče ni pogovarjal z ljudmi ali pa jih je celo kdo nalagal. Pri takih razlogih, ki spravijo na ulice množico, je nujen pogovor in kompromis, saj je očitno močnejša stran zaje…, mislim, za… , zafrknila takrat, ko je bil še pravi čas za razjasnitev in ureditev stanja.« Vsi se ozrejo v profesorja, čakajoč njegov odziv, sama pa zavije z očmi proti stropu. In strop v tej predavalnici je hudičevo visok.

Jezus, pa ravno njemu nakladam o kompromisu! Bravo, jaz. Res, bravo.

Tišina je popolna in padli telefon je še vedno na tleh. Gledata se in črvina med njima se vije vse močneje. Okolica počasi izginja in dihanje postaja plitvo. Ne! Ne bom padla v črno luknjo! Ne bom, kajti tam sem že bila. Plastika grdo zahrešči, ko s pobeljenimi prsti zlomi kuli. Po dlani se ji ulije kri in ji zasvinja svetle kavbojke, ki jih je kupila včeraj.

Tip v rjavi usnjeni jakni se usekne, da zadoni po prostoru.

* –*

Sedi na klopi in razmišlja, zakaj, za vraga, si želi cigarete, če pa sploh nikoli ni kadila. Ne more verjeti, da jo je srečanje tako zelo pretreslo. Strese jo od mraza, zato si zategne šal, se nasloni nazaj in zapre oči. Dlan jo skeli, ko stiska papirnat robec.

Film izpred dvajsetih let se vrti in zatiskanje oči ne pripomore k temu, da bi se ga znebila. Vrtel bi se ji tudi, če bi hodila naokoli s široko odprtimi očmi. Na veko ji pade snežinka. Čuti, kako se spreminja v drobno kapljico, ki ji končno spolzi po licu. Z mislimi spremlja njeno pot navzdol.

»Boš cigareto?«

Sliši, kako prisede, odvije papir, ki ga zmečka in stlači v žep. Vžigalnik škrtne in čez nekaj časa sledi dolg, globok izdih, kot bi nekdo spustil dušo.

»Kako si?«

Tišina.

»Si OK?« nadaljuje čez nekaj časa.

»Jebi se, Švab,« mu tiho odgovori, mnogo bolj mirno, kot se počuti v resnici.

Vonj po cigaretnem dimu se meša z vonjem njegove parfumske vode. Kako je možno, da še vedno uporablja isto? Srka njegov vonj in odplava v morje spominov na dotike, zaobljube in srdite besede, ki so zarezale v njeno življenje kot besni valovi v gladino oceana, ki je še malo prej bila osupljivo mirna. Ne pravijo ljudje zaman, da je nekaj predobro, da bi dolgo trajalo. Predobro ti zamegli um in realno presojo. Ampak, zakaj ni čutila, da se ji odmika, zakaj ni zaznala, da je nekaj narobe? Zakaj ni opazila, da postaja vse bolj hladen do nje?

Pa saj sploh ni bil hladen. Saj se sploh ni odmaknil, saj je bil vedno poln iskrenih besed, planov in njegovi dotiki so bili … Ah, ti njuni dotiki. Oboževala je njegove ustnice na vratnem pregibu in prste, ki so ji rahlo drseli po hrbtu. Ljubila njegov stok, ko ju je strast prignala preko roba. Vpijala je njegov vonj iz zmečkanih rjuh še dolgo potem, ko je odšel iz njene postelje. In vedno se je poslovil s poljubom, ki ji je vzel sapo in jo napolnil z upanjem, da bo enkrat ostal. ‘Kmalu,’ je običajno rekel, potem pa jo s prsti pocukal za koder las, ki ji je silil na obraz. ‘Rad imam tvoje razmršene lase,’ ji je pravil, ‘nikar si jih ne tlači za ušesa.’

»Tina.«

Končno odpre oči in se obrne proti njemu. In osupne, ko zagleda bolečino v njegovih očeh. Pričakovala je porogljivost, samozavest, celo jezo. Prošnjo za odpuščanje, jebemti! Kam je izginil tisti arogantnež, ki ga je še malo prej poslušala in ki je odlično pasal v njeno zgodbo, ki jo je spisala leta nazaj?

»Tina, zakaj me takrat nisi počakala?«

Vprašanje butne v sredo njenih možganov in se odbija od sten, da odmeva še dobro minuto.

»Kako, prosim?! Mislim … Kaj si pravkar rekel?« še vedno ne more verjeti, da je slišala prav. »Ti mene sprašuješ, zakaj te nisem počakala? Ti mene?! Kdo pa je prekinil najino zvezo, a? Kdo je pljunil na zaobljubo, da bova kmalu skupaj? Kdo je rekel, da ne more pustiti svoje žene?! Ti, prekleto! Ti! Ti!« Glas se ji zlomi in solze se ji ulijejo po licu, čeprav je bila prepričana, da jih je že zdavnaj izjokala.

»Maja je takrat zbolela za rakom.«

Njegove besede plavajo v zraku tišine, ki je ubijajoče glasna, in v trenutku preglasijo njen bes.

»Nisem je mogel pustiti v takem. Ti pa me nisi hotela poslušati do konca. Se spomniš, kako si se razjezila? Madona, ženska, saj si vrgla vazo vame! Tisto, v kateri sem ti prinesel narcise. Se spomniš? Imela je take drobne oranžne kvadratke.«

Še vedno šokirana gleda nekoč tako ljub obraz, ki ga očitno ni razdejal samo čas.

»Je … «

»Ja. Umrla je 6 let po tistem.«

Z roko si za uho zatlači pramen las in si ga hip zatem povleče spet naprej. Izmučen obraz mu preleti nasmeh.

3 komentarji

  • Štefan

    Malce je trajalo, da sem dojel, kako se izmenjujeta sedanjost in preteklost. Kakor razumem, je Tina zapustila predavalnico, ko se ji je v dlani zlomil kuli. Kasneje sedi na klopi v parku, ko prisede Švab. In zgodba se odvije …

    Lepo. 🙂

  • Vanja

    Preneseno s FB:

    Jure Bajic: Super. Sem se že odločil, da boš ti meni napisala na stara leta knjigo z naslovom “Spomini nekega Jureta” 🙂

    Simona Simon: Luškan?

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja