Nasmehi

Na FB ste me spraševali, kdaj bom objavila novo zgodbo. Z objavo sem počakala, saj je bil sončen in topel vikend in vedela sem, da ne boste imeli časa za prebiranje zgodb. In prav je tako.

Je pa nova zgodba sedaj tukaj, pred vami. Govori o nasmehih – takšnih in drugačnih.

Ste vedeli, da se pravzaprav lahko sporazumevamo samo z nasmehi?

*************************************************************************************************************************

S prsti riše srčke po zarošeni šipi in čez čas pomisli, kako otročje se obnaša. Zradira jih z enim potegom in mokro dlan obriše v jakno.

‘Kakšen turoben dan.’ Dežnik ji visi na naslonu sprednjega sedeža in pod njim se je nabrala luža, ki se ji, bolj ali manj uspešno, izogiba že celo pot. Se ji zdi, ali je njen levi čevelj res temneje rjav od desnega?

V prostor puhne hladen vlažen zrak, pomešan s smrdljivim izpustom avtobusa pred njimi, ki je pravkar odpeljal s postaje. Vstopi najstnica z ohlapnim nahrbtnikom, ki ga nosi tako nizko, da ji udarja po zadnjici. Odpeta jakna in globoko izrezana majica ni bila najboljša izbira za tak dan.

Nasmehne se sama sebi, ko se spomni, kako jezna je bila njena mama, ker pozimi ni hotela nositi hlačnih nogavic pod hlačami. Morda ima zato danes težave z ledvicami.

Črno obrobljene oči, s čisto prevelikimi trepalnicami, iščejo prost sedež in nazadnje si izbere tistega na desni, točno nasproti nje. Sede, brez da bi snela nahrbtnik. V rokah drži pikčasto boršo, ki si jo pazljivo položi v naročje in odpne zadrgo. Iz odprtine pokuka majhen jorkširec s čopkom na vrhu glave, a roza pentlja ga očitno ne moti. Puža se obrne naokoli in srečata se z očmi. Na njen moledujoč pogled ji odgovori z zarotniškim nasmehom in mala tihotapka ji ga plašno vrne. Pomirjena se nasloni nazaj in si v ušesa začne tlačiti bele slušalke, katerih vrvica binglja iz žepa njene svetlo zelene jakne.

Voznik pospeši kot bi hotel nadoknaditi zamudo, ki si jo je nabral v tem deževnem jutru. ‘Tri kaplje dežja in že je cela štala na cesti. Spet bom pozna.’ pomisli. Nikakor se ni mogla navaditi na premakljiv delovni čas, ki ji je nudil možnost, da pride v službo med sedmo in osmo. Ne, ona je bila za mizo točno ob sedmih. Raje kako minuto prej. Navada, ki ji jo je v um vbila že babica. ‘Bolje priti na postajo deset minut prej, kot pa, da te bus čaka. Ker te ne bo!’

Vrže jo v naslon sedeža na katerem visi njen črni dežnik, da ga skoraj polomi. Moške kletvice in nekaj presenečenih ženskih krikov napolni prostor. Nekdo je izsilil prednost. Verjetno se je naveličal čakati, da se ga kdo usmili in ga spusti v kolono, ki se je vila proti mestu. ‘Vsem se mudi kot da bo konec sveta, če bodo prišli pet minut kasneje!’ jezna pomisli in se okara, da je ona zadnja, ki bi komu lahko očitala hitenje v službo. Popravi si jakno in odcufne nekaj okroglih muck, ki jih opazi na rokavu. Spusti jih na mokra tla, da se pomešajo med kamenčke, ki so jih potniki prinesli na bus v režah zimskih čevljev.

‘Samo še ena postaja.’ Vrata se ponovno stokajoče odpro in vstopi moški srednjih let, morda kaj več. Rdečih lic očitno nima zaradi mrzlega jutra, ujemajo se z dvojnim podbradkom in trebuhom, ki mu visi preko pasu. Obstane ob drogu, malo pred njenim sedežem, in z roko seže po ročaju na stropu, da mu flanelasta, drobno karirasta srajca zleze iz hlač in da na ogled pas rumenkaste kože. S pogledom se zapiči v njo in samo upala je, da ne bo prisedel. V trenutku ji je bil zoprn.

Pogleda na uro. ‘Res bom pozna.’ Čuti njegov pogled in mu ga kljubovalno vrne.

Nasmehne se ji.

‘Kako je lahko nasmeh nekaj tako čudovitega in hkrati tako zoprnega?’ pomisli in se nelagodno presede. Zre skozi šipo in se dela, da jo zanima dogajanje tam zunaj, zato se zdrzne, ko nekdo hrupno sede na sedež poleg nje. Ženske prej sploh ni opazila. Očitno je vstopila na srednjih vratih. Na krilo si posadi majhnega zaspanega fantka, katerega oči so skrite nekje med plastmi šala in robom rdeče volnene kape. Njegovi prstki so roza obarvani in rokave bunde ima dvakrat zavihane. S sabo prineseta vonj po hladnem cigaretnem dimu.

Malo se umakne, jo pogleda in ji nameni vljudnostni nasmeh. Ni ji ga vrnila.

Lase ima mastne, ali pa morda le vlažne, in očitno je slabe volje. Njeno vprašanje malemu, če je dobro, je bilo slišati sitno. Verjetno je z mislimi pri šefu, ki mu bo morala razložiti zakaj je njen sin spet zbolel.

Gleda kolono, ki se vije na cesti poleg njih. Večina vozil je sive barve. ‘Če si bom kdaj kupila avto, bo rdeč,’ se odloči.

***—-***

Končno. Glavna postaja. Ljudje se začno drenjati proti izhodu, kot bi se bali, da bo bus stal samo minuto potem pa bo tiste, ki so ostali na njem, enostavno odpeljal v neznano. Še vedno sedi. Ne mara dotikov drugih teles. Ženska z otrokom je vstala in brez pozdrava odšla, moški z ostudnim nasmehom je odprl dežnik, zato končno vstane tudi sama in se začne pomikati proti izhodu. Vidi, da voznik opazuje potnike, ki so še ostali. V pozdrav pokima zveriženemu obrazu na zaobljenem ogledalu in si popravi šal, ki jo pika že vse od doma.

Pazljivo odpre dežnik, tako velik, da bi lahko bil senčnik. Odkar ji je enkrat, ob pritisku na gumb za avtomatsko odpiranje, poletel na sredo ceste, ga vedno pridrži z obema rokama. Torbico si obesi čez ramo, jo stisne k telesu, kot bi se bala, da bo dež uničil usnje darila, ki si ga je privoščila za rojstni dan, in se pridruži reki pisanih dežnikov. Zrak je svež, a ji je všeč, kljub dežju.

Pločniki so polni hitečih bitij in hoja z dežniki zahteva kar nekaj spretnosti, ki je nekateri ne obvladajo, ali pa so preprosto nesramni. Pomisli kako pozna je in se odloči za bližnjico. Blatna potka se vije poševno čez zelenico, ki še ni dobila tiste prave, sveže, spomladanske barve.

‘Le zakaj arhitekti nikoli ne upoštevajo, da ljudje vedno izberejo krajšo pot? Vedno naredijo kvadratne poti, potem pa se hudujejo, ko ljudje že v nekaj dneh zarišejo poševnico čez travo.’

Začuti, da si mora obrisati nos. Potegne zrak, in vse ostalo, vase in dvigne pogled. Mogočno drevo nudi nekaj zavetja in ustavi se ob njegovem ogromnem deblu. Ročaj dežnika si potisne med brado in ramo, odpre torbico in poišče  paketek z napisom Springtime. ‘Še sploh kdo uporablja tekstilne?’ Obriše si nos in pazljivo potapka okrog nosnic. ‘Pa je šel puder.’ Na prstu opazi rjavkasto sled rdečila in se namrdne. ‘Upam, da si ga nisem razmazala po licu.’

V travi, ob drevesu, ležita dve pločevinki piva, ki jima družbo dela papirnata embalaža iz McDonaldsa. Jezna pomisli, da je očitno nekdo imel piknik in je »pozabil« pospraviti za sabo. Nekaj metrov stran zagleda moder kovinski koš, okrog njega pa pravi odpad. Ljudje so tlačili vanj dokler ni zmanjkalo prostora, potem pa začeli smeti enostavno metati na tla.

Vesela je, da si je kupila torbico s tako dolgimi ročaji. Lepo se prilegajo ramenu in osvobodijo dlan. Sprosti ročaj dežnika, takrat pa jo nekdo prime pod roko. Prestrašena se zdrzne, zajame sapo in se nagne v stran.

Zagleda tipa v vojaško zeleni jakni, premočenih rjavih las, ki se mu lepijo na čelo, in prijaznih oči.  ‘Očitno me ne misli oropati,’ je prvo kar ji šine v glavo, ‘Torej le nekdo, ki ni poslušal vremenske napovedi in računa na moj dežnik.’ Širok nasmeh jo očara, čeprav se ji njegov pristop zdi vse prej kot posrečen. Pomisli kako lepe zobe ima. ‘Sigurno ne kadi.’ Malce nervozno mu vrne nasmeh in sprejme njegovo družbo.

Šele po nekaj metrih se zave njegove bližine. Ni ji zoprna, kar jo čudi. Najbrž zato, ker ji je všeč njegov vonj. Ni tipično moški. Skoraj malce ženski je, a ne sladkast. Svež. Zlahka bi ga nosila tudi sama.

Nenadoma prevzame njen dežnik, ki mu ga prepusti, kot da je storil nekaj najbolj samoumevnega na tem svetu, premraženi dlani pa je všeč, da se lahko sedaj pogreje v pregibu njegovega komolca.

Korakata povsem brez besed.

‘Očitno mu misli zasedajo pomembnejše reči kot je pogovor z neznanko, ki mu je prijazno odstopila prostor pod dežnikom,’ nejevoljna pomisli, a se spomni, da tudi sama ne govori ravno veliko. Večino časa je pravzaprav tiho. Ve, da jo imajo za čudaško, ker se nikoli ne pridruži nepomembnemu klepetu na hodniku in ne pije kave z eno od skupin, v službeni kuhinji.

‘Očitno rabi le dežnik,’ zaključi po nekaj minutah skupne hoje. ‘Tudi prav!’

Tik pred stopnicami, ki vodijo v mogočno stavbo okrajnega sodišča, ji nenadoma zdrsne na koščku blatne sledi, ki jo je nekdo pred njo prinesel s sabo na pločnik, in njen sopotnik, kot ga je poimenovala v vmesnem razmišljanju, jo ujame in trdno stisne k sebi. Srce ji razbija, ko obstojita tesno privita s telesi in v laseh začuti njegovo toplo sapo. Ni ji neprijetna.

‘Moj bog, všeč mi je!’

Nihče se ne premakne. Enostavno stojita. Brez besed, brez pogleda. Občutek toplote se začne širiti preko njegove jakne in vseeno ji je, da tudi njena postaja vlažna. Pojma nima kdo je ta moški, ki tako prijetno diši, ve le, da ga še vsaj kakšen dan ne želi izpustiti. Ve, da obožuje njegove roke, ki so jo tako spretno ulovile in jo sedaj objemajo, kot da so bile, že enkrat davno, narejene prav za to.

Končno se on odmakne. Ujameta se s pogledom in njegov, najprej zaskrbljen obraz, razjasni tako širok nasmeh, da se gube okrog ust skoraj združijo s tistimi pod očmi.

‘Rad se smeji.’ ugotovi.

Prepusti ji dežnik in ji začne popravljati ovratnik, ki se ji je privzdignil, ko je lovila ravnotežje. ‘Tepka nerodna!’ V zadregi si ga hiti popravljati tudi sama in prijetno jo spreleti, ko se njuni prsti za trenutek srečajo.

Sunkovito dihanje ji še vedno jemlje sapo. ‘Morala bo spet začeti teči, da je ne bo zadihal že mali zdrs,’ si očita in si še vedno hiti popravljati jakno in gube, ki jih ni.

Njen sopotnik z roko naredi njej neznan gib, pri katerem se s prsti za trenutek dotakne svoje brade in z ustnicami neslišno reče ‘Hvala.’ Obrne se in steče po stopnicah.

‘Odhaja. Moj bog, odhaja!’ gleda njegov hrbet in lase, ki mu segajo malo čez ovratnik.

»Hej! Jaz sem Ana!« zakliče v tišino.