IMG 4849mm
Fotografije

Blatno jezero nadaljevanje

 

No, pa dajmo povedat malo bolj natančno, kako in kaj. 
Na pot sva se odpravila z motorjem in kot se za motoriste spodobi, sva jo mahnila po navadni cesti – se pravi ne po avtocesti, saj na njej ravno tam kjer zadeva postane zanimiva, vate butne zaščitna ograja in ne vidiš nič. Hec se je začel že pri Ptuju, kjer sva uletela v jutranjo gnečo, ki je bila posledica obvoza zaradi popravila mostu. Pripeljeva se v Lenart, vmes sva se načudila nenadnemu dvigu ceste v nekaj ostrih serpentinah – haloo, sredi ravnine, in ko torej pripeljeva v Lenart se pred nama pojavi pravokotno križišče – ena cesta levo, druga desno – Okeej – ampak strašno fajn bi bilo, če bi kje pisalo katera gre kam. Moj zapelje na levo ( brez veze govorit, da bi jaz šla desno ), stop, zopet stoječa kolona, spuščene železniške zapornice – čakamo, čakamo, zapornice se dvignejo in gremo – mimogrede vlaka ni bilo od nikoder… dva krožna križišča.
Lubi, men se zdi, da to ne more bit' prav.
Obrneva in – stoječa kolona – zapornica zopet spuščena – pa ne me j*** ( jezit ). Sestopim z motorja in povprašam prvega v koloni, kje vraga je cesta za Razkrižje. Tip se nasmehne in reče naj peljeva za njim, ker itak ne bova našla. Ima prav in hvala mu. Aja, zapornica se dvigne, ker vlaka ni bilo 🙁 Skratka, zgubila sva se že v Lenartu.
Pot do Dolge vasi in vseskozi, prav do Blatnega jezera poteka gladko in brez posebnosti. Na madžarskem opazima ogromno jutranjih gobarjev – gozdovi so mi čudni – brez podrasti, kot, da jih je nekdo pograbil. Ok, že vedo. Vasice postajajo vse bolj tipične, hiške male, krite s slamo, ogromno rož. 
Jezero! Huh, na levi se začne vleči modrikasto zelen pas gladine in hiše postajajo vse bolj fensi, ceste vse širše in gostišča stojijo vse bolj na gosto. Nebo je nenormalno modre barve in na njem je ogromno belih ovčk. Še ponoči je deževalo. Moj zaparkira – pauza. 20 minut pred ciljem – no, naj bo. Spijeva nekaj ledenega čaja, se malo pretegneva in nadaljujeva pot.
Hotel Real se nahaja v mirni soseski in pred njim je zelo lepo negovan park. Prijetno presenečena. Jaz si oprtam torbo, moj je zadolžen za težek prtljažni kovček. Prvo tipično moško vprašanje:
Kje je ključ?

Kakšen ključ? Jaz nimam nobenga ključa?

Kako nimaš, jaz ga tud nimam!
Panika, ki ji sledi drugo  tipično moško vprašanje.
A, si vzela rezervni ključ?
Zakaj za vraga bi jaz vzela rezervne ključe od motorja?! ( ključi od kovčka in motorja so namreč skupaj )
Preiščeva vse žepe, po tleh… ključa od kovčka nikjer.
OK, greva se čekirat in odložit reči v sobo, ker vročina postaja neznosna in usnjena oblačila ne pomagajo prav dosti. Pri prijavi "pozabim" navesti številko potne listine – naj omenim, da je bila v kovčku…skupaj s forinti….?
Spomnim se, da je Lara rekla, da morda tudi pride na BJ – kličem in dogovorive se, da gre k mojim domov iskat rezervne ključe in mi jih naslednji dan prinese – kakšno naključje! A, mi misel ne da miru. Nazadnje sva se ustavila "20 minut pred ciljem" – torej greva nazaj. Preiščeva celo parkirišče, a ključa ni bilo. Grem v bližnjo gostišče in natakarja povprašam ali je kdo našel kakšen rdeč ključ – k sreči, sva oba toliko dobro/slabo govorila nemško, da sva se razumela. Žal, nobenega rdečega ključa. Odločiva se za kosilo, ki je bilo zelo okusno in s pijačo in kavo  naju je stalo 16€ – ugodno. Vmes natakar zasitnari pri sosednji mizi, da gredo prestavit avto, ki stoji točno tam kjer sva parkirala midva motor. Ne, tudi spodaj ni bilo ključa.
20 km/h se cijazima po vročini in robu cestišča, ter buljima v tla, da bi morda le našla ključ – IN – po cca 15km, ga oba zagledava – ležal je na peščeni bankini, na pol v travi. Neverjetno!! Če ne bi bil rdeč – pozabi!
Vsa vesela odbrzima v hotel, kjer so prve besede receptorja:
Pozabili ste napisati  številko potne listine:
Pih! Ni problema – domišljavo odprem kovček in poiščem dokument.
Po osvežitvi se odločiva, da je dan še čisto preveč lep in odpraviva se proti bližnjemu pristanišču ter kupiva karto (1.880 forintov) za trajekt v Tihany. Gospod, ki pride kontrolirat karte nama nekaj reče, a nimam pojma o madžarščini. Nenadoma zaslišima moškega v sosednjem avtu, ki nama prevede v angleščino, da naj se prva zapeljeva na trajekt, ker sva z motorjem – hmm, pripombe sicer ne štekam ravno, ker sva itak prva v vrsti. Gospod prevajalec na trajektu prijazno načne pogovor, o motorjih in tem, kako je v mladih letih tudi sam prevozil vso deželo, pa Romunijo in Bulgarijo. Pa da bi tudi sedaj, a žena noče motorja. Pa, da hodijo na Bled na dopust! kjer da je drago a lepo. Prav zanima me kaj je ta gospod včasih delal, ker ko so tam harali Rusi, najbrž ni bilo običajno govoriti angleško, se voziti naokrog po tujini in še danes sedeti v Toyoti in se vozit na Bled na dopust. Kakorkoli, bil je prijazen, nama svetoval kaj si naj ogledava in pove tudi to, da je povprečna globina jezera 3 metre! No, zdaj vem, da malo prej nisem imela privida, ko sem videla nekoga "hodit po vodi sredi jezera". Skratka večinoma voda sega do kolen – tja do kakšnih 200m od obale.
Zapeljeva v malo vasico Tihany (Tihan), ki je znana po cerkvi iz leta 1055! in pod oltarjem katere je kraljevi grob iz katerega se pot nadaljuje v muzej. Začuda ti nobeden ne sitnari, da ne smeš fotografirat. Razgled je prekrasen – na eno od manjših jezer, na travniku se pase čreda konj in v zraku je vonj po vrtnicah in sivki – povsod je polno sivke, kar me malo preseneča. Nekako se mi zdi, da ta spada v primorje. No, ja, pravzaprav raste tudi na mojem vrtu.
Pot nadaljujeva ob vzhodnem delu jezera, vmes doživiva čudovit sončni zahod in se ustaviva v Siofoku, ki je ena sama promenada kafičev, restavracij, vil… in za razliko od južnih sosedov ti nihče ne teži, ko se sprehajaš mimo. Posnamem noro obarvan sončni zahod, ki ga lahko vidite v prvem prispevku in odpraviva se proti hotelu.
Drugo jutro zopet na trajekt in  v Balatonfüred – zelo lepo urejeno mestece tik ob obali. Polno parkov in ogromnih dreves, ki jih je očitno že pred mnogimi leti nekdo z vizijo posadil v lepe aleje. Polno labodov in ribičev – teh je res polno za vsakim vogalom, rac, vrtnic, klopi, malih restavracij z obveznim golažom, klobasicami in langušom – no, to izvrstno hrano so me naučili delati kolegi iz Murske Sobote že lani in moram reči, da je res slastna.
Pot nadaljujeva malce v notranjost – zapeljeva se do mesta Veszprem, ki ga krasi palača oz. kar skupek cerkva, spomenikov, muzejev, nekdnjih univerz…, ki so vse stiščane na skalovju, ki se dviga 300 metrov v  višino, dobesedno sredi mesta. Res neverjeten pogled tako navzgor, kot potem navzdol. In zanimivo, nikjer nobenega opozorila, ograje… Na poti nazaj se ustaviva v majcenem vinotoču ( Pinca), kjer nama v leseni utici pripravijo izredno dober steak in ponudijo odlično ohlajen sladki merlot – jamiii.
Tako, zadnji dan se dogovoriva z lastnikom hotela, da nama bo hranil usnjena oblačila in nekaj malega prtljage, ter se odpraviva v 100km oddaljen Keszthely ( Kesej). Ogledava si prekrasno palačo, kjer si moraš na ogledu notranjosti obuti copate (!) in muzej lova, ki me spravi v slabo voljo – toliko prečudovitih ubitih živali – in koliko zaščitenih vrst!  Ne morem si kaj, da ne bi na koncu napisala v zvezek: Zaradi TEGA danes potrebujemo CITES! ( CITES – Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami )
Kosilo v eni od restavracij ob obali – hmm, nenavadna kombinacija – špageti boloneze in puranji dunajski – ajd, da vidim kako izgleda dunajc s špageti za prilogo – ma, kakšna priloga neki – cela porcija bolonez špagetov in preko velik dunajc – naporno veliko, za cca 4€.
Kaj reči za konec – krasno vreme, preplitka voda, ki je zato vseskozi motna in že sedaj prava mlakuža, na tisoče malih hišk in niti dve nista niti stilsko niti barvno, niti kakorkoli drugače podobni, ogromno dreves, poceni hrana in čist ok ceste. Ja, tale izlet je bil dobra odločitev – hvala lubi, ker spremljaš ponudbo na Kolektivi in ker si zapomneš moje želje.
IMG 4849mm
IMG 4865mm
IMG 4929mm
IMG 5093mm
IMG 5154mm
IMG 5282mm
IMG 5310mm
IMG 5319mm
IMG 5468mm
IMG 5505mm
IMG 5518mm

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.