Tud’, če so prijatelji

Sinoči je bil en tak topel večer in odpraviva se v mesto na večerjo. Kam? Nekam kjer še nisva bila. Se vsedeva – zunanja terasica, super pozicija, naročiva … Če odmislim, da je moj, poleg tega kar je naročil, dobil na krožniku še nekaj kar ne mara in ni dobil nekaj drugega kar je pisalo na meni listi, je bilo pravzaprav kar dobro. Obvezno vprašanje natakarja, če je bil vse ok. Že dolgo več ne prikimam, če ni bilo, ker potem se nikoli ne bodo popravili. Povem, da moj ni dobil kar je naročil. Reakcija natakarja, ki je menda tudi lastnik, je bila z oštrim tonom, v stilu najboljša obramba je napad, pa ga je moj hitro umiril in se je potem tip opravičil – zgovoril se je na hči, ki da je na obvezni praksi in ne ve kako in kaj. Kar pa me je precej bolj zmotilo je bil način kako se je pogovarjal – in to precej na glas, z ženskami za sosednjo mizo. Luba duša, no. Lahko ste prijatelji, ampak ne moreš jih ogovarjat s "pičkami", da slišijo vse ostale mize. No, pa tudi v tejle košarici za kruh, se jim bo kmalu nekaj zaredilo. Škoda, odlična lokacija – neustrezen kader, očitno tudi neustrezen lastnik.