IMG 7613mm
Fotografije

Kratek odklop

Ponavadi jo mahneva z motorjem nekam na jug konec aprila, začetek maja, ampak letos se je zima nekam zavlekla 😉 Sicer pa se vse zgodi z namenom poleg tega pa moj točno ve kdaj me mora posaditi na motor in odpeljati nekam proč in me zrelaksirat.
In sva jo mahnila na Pag.
Preko Postojne, Ilirske Bistrice, mimo Reke – joj, kakšne avotceste imajo ti tipi, Crikvenice do prve postojanke v Senju. Kavica tik ob morju, sonce in boj z mislimi v katere se še vedno vriva služba. Nad mestecem vidim utrdbo, a nimava časa za ogled. Še dobro, ker se pripeljeva direkt na trajekt za Pag. Super. Nobene gneče – no, četrtek je. In potem presenečenje. Haloo, kam sva to midva prišla? Sam ljubi kamen. Kamen! Niti bilke. Cele planote spranega kamna. Hmmm. Peljeva po cesti navkreber in končno zelenje, ampak nobenega vonja po borovcih, ki nama je tako drag. Brez težav najdeva apartma tik ob obali, nov s klimo. Slečeva usnjena oblačila in direkt na obalo. Krasna obala, mali kamenčiči in sinje modro morje. Že prej sem gledala kopico malih otrok, ki so noreli v vodi, ampak sem bila skeptična – kaj pa otroci vedo kaj je mrzla voda 😉 Pomočim prst v morje, zabredem do kolen, do pasu – haloooo, pa saj to je mlakuža. Noro! Tako tople vode pa še ne – in to junija! Fantastično je pasalo sprostiti že kar malce otrple mišice in voda je več kot primeren medij za kaj takšnega.
IMG 7613mm
Na hitro sva še skočila do Novalije, pojedla najbolje pripravljeni hamburger ever ( najbrž zato, ker še ni gneče in si je kuhar vzel čas celo za hamburger ), malo prečekirala promenado, potem pa nazaj. Spat!
Jutro – zajtrk na terasi, pogled na morje in dogovor kam jo mahneva danes. Ogledat si greva otok – jasno.
Božanje vetra, ko v kratkih hlačah  in majčki sediš na motorju je res špica. No, brez čelade le ne gre. Kaj pa veš kdaj ti pot križa kakšna ovca 😉 Peljeva se mimo zaselkov, odmaknjenih plaž, vse tja do Metajne. Tudi tu je bila plaža fina in voda še bolj. Kratek počitek, malo nastavljanja soncu, plavanja v prijetni vodi in nikjer nobene gneče. Joj, kak fajn. Res ne maram gneče in dretja otrok in še hujšega dretja že vsega naveličanih mam. Sorry.
IMG 7721mm
IMG 7727mm
Odpeljeva se nazaj in mimo zloglasnih Zrč – seveda se zapeljeva do kraja zločina, a naju ni niti malo pritegnilo. Začelo se je s plačilom vstopnine. Menda parkirnine – halo, ne mi težit s parkirnino že dopoldan, ko ni nikjer žive duše, za plažo pa, častna reč, ne mislim plačevat. Zvečer je menda norija, ampak moraš biti totalno zadet, da zdržiš več kot dve uri. "Glasba" se sliši kilometre daleč, vedno povedat razjarjeni domačini.
Greva midva naprej, do mesta Pag. Pot se kar vleče, sam Pag pa – kaj naj rečem – kot vsako obmorsko mesto – kopica ozkih ulic, ki vodijo do trga s cerkvijo, morje oštarij in nobene gneče. Sem že povedala kako všeč mi je to? Pa ne mislit, da sva bila sama, samo njihova kapaciteta ponudbe je naravnost enormna. Pivičko, rosno, veliko, ogled mesteca in nazaj na kosilo. Že prej sva opazila Pečenjarnico Gajac – oh, fant, ko dobiš na pladnju kilogram sveže pečenega odojka in kup pečenega krompirja v kosih, misliš, da se z natakarjem nista razumela. No, ko je prišel pospravit in je rekel, če je kaj za zavit, je najbrž on mislil, da se nismo razumeli – zmazala sva praktično vse. Ja, vem, holesterol pa to. Ampak, ne – ne, na dopustu! Tu mi ne bo nihče težil.
Po kosilu pa dremuckanje na plaži. Ležiš v pesku, valovi te počasi in neumorno zalivajo, da ti ni vroče. Bogovsko. A, poznalo se je da je tukaj petek – nekaj več ljudi, mali otroci in v njih zaljubljeni starši in stari starši. Slednji precej bolj umirjeni, kot tisti nadebudni frišno pečeni očki, ki mislijo, da bo cela plaža gledala njegovega malčka, kako binca v vodi in se kremži zaradi slane vode. Joj, no, res se starava.  Eden je bil še prav posebej vztrajen – svojega malčka je klical Žaba?! Ne žabica, žabček – Žaba! ampak kolikokrat je to izustil je naravnost neverjetno. Žaba, žaba. Žaba, žaba. Žaba. Si žaba? Žaba, žaba, žaba. Žaba – moj je že mislil it ga utopit, ko je očitno tudi malemu dop**** in se je začel dret – odšli so iz vode. Prisegam, samo še enkrat bi rekel žaba, pa bi naslednje jutro imeli kaj brati v dnevnem časopisu.
Zvečer sva se zapeljala še na malo daljši sprehod po  Novalji nato pa je sledila še večerja s kolegi – sveže ulovljene orade. Saj one nimajo holesterola, ali pač 😉
IMG 7769amm
Ćiiiiiiiz Vanja Tajnsek
Noč je bila naporna …

– želodci preveč polni, vročina – dan pa se je zbudil v svežem jutru – malček hladnejši vetrič je bil več kot dobrodošel.
Tokrat nama je trajekt odpeljal tik pred nosom. No, ni panike, vozila sta dva in tako sva bila precej hitro na drugem bregu. Za nama pa kolona že daleč po cesti v hrib. In ko prideva preko, več kilometrska kolona za na Pag. Huh, se bodo tile načakali! Zopet sva počivala v Senju, kavica, sok in naprej. Pred Reko zavijema navkreber proti Sloveniji – tudi tu gneča v kontra smeri. Prideva preko meje, ki bo vsak čas padla – šmrc! in preko gozdov proti Novem Mestu. Bova kao vmes šla kaj pojest. Halo – nikjer nič pametnega. Mislim, nikjer ob cesti. Nobene reklamne table kakšnega gostišča, zaprte gostilne ??? In mimogrede, zakaj se nekomu zdi škoda slabega pol deci barve, da bi na kažipotu zraven imena kraja napisal še koliko km je do tja?! Pismo – sredi gozda, kjer so non-stop table z opozorili pred medvedi in kjer ni nikjer nobene bencinske črpalke, bi pa človek že rad vedel koliko mu še gepira do prvega obljudnega kraja, al' kako.
In tako sva počakala šele v samem Novem Mestu – Glavni trg. Zaparkirava pod drevesi nasproti restavracije. Vstopim – povsod same sumljivo male mizice in neke puže za šankom. "Glede na to, da imate napisano" restavracija" najbrž strežete  hrano?"  Ah, kje pa – to je bilo včasih. Greva malo naprej in se ustavima na koncu trga. Sedeva za mizico simpatičnega bifejčka s prijaznim natakarjem, ki ga povprašava kje bi se dalo kaj pojest. Pove nama pot do picerije, ki je nisva našla in pove, da lahko jema tudi v Qulandiji – pa ne me basat. Ne bom valjda imela kosila v shooping centru. Opaziva tudi druge turiste,  ki zmedeno gledajo neke letake. Opazim napis kao neke gostilne na trgu in grem povprašat kaj se da pojest. "Nič. Strežemo samo do treh." ??? "No, počakajte, imamo skupino, bom vprašala, če bi naredili še kaj za vaju." Iz razgovora razberem, da ne! In to 15 minut čez tri. V soboto! Sredi sezone. Idioti – sam ne mi pol jamrat, da ne morete preživet. Pojdite se učit k Hrvatom. Nikoli si nisem mislila, da bom izustila kaj takšnega, ampak vse kar je prav. Spijeva in ob cesti že izven mesta, najdema prav lepo picerijo. Ok, ni bilo to kar sva iskala, ampak je bilo dobro in punca prijazna.
Do doma me je že prav pošteno bolela ta zadnja – no, pravzaprav kolena še bolj in povem vam – ni ga čez domačo posteljo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.