Pisanja

Pride tak dan

Pred vami je NOVA kratka zgodba. Rada opazujem ljudi in razmišljam o njih usodah. Pa vi?

*****************************************************************************************************************************************

Dež.

Ob tej besedi se, razen kakšnega kmeta, najbrž večina ljudi namrdne. Danes je tak dan – deževen, vetroven, meglen, in človek skoraj ne more verjeti, da je bilo še včeraj poletje. Dobesedno. 25 stopinj, sonce, kratki rokavi, posedanje na zunanji terasi mojega najljubšega lokala, ob reki in pod krošnjami visokih dreves, s katerih so na mize padali oranžno obarvani listi.

Danes pa sem komaj našla mizo v notranjosti lokala. Zunaj lije in ni, da bi človek sedel na terasi. Pravzaprav jim spušča streha zimskega vrta in mize ob šipi so ravno tako mokre kot bi bile zunaj.

Medtem ko čakam na naročeno, opazujem ljudi. Rada to počnem – gledam, razmišljam in ugibam kakšne usode neki nosijo v očeh, iščem jih v gibanju rok, drži glave, nasmehu – če ga sploh imajo na obrazu.

Gospa s kratko pristriženimi lasmi, mišje barve in, rekla bi, srednjih let, v kozarec toči mineralno vodo. Limonina rezina poplesava kot bi se želela izogniti hladnemu dotiku ledenih kock in drobnim, žgečkljivim mehurčkom. Naročila je njoke in najbrž se je začudila prinesenemu – v teh ogromnih belih krožnikih s širokim robom, ki služi le za to, da se po njem posipa nasekljan peteršilj, se hrana naravnost izgubi. Kupček njokov v gosti bež omaki – sirovi? – žalostno ždi v luknji in čaka, da jih nekdo ponese v usta in zadovoljno zapre oči, ter se preda okusu.

Nasproti nje sedi starejši gospod z dolgimi lasmi, potisnjenimi za ušesa. Nisem prepričana, če mu ravno pašejo. Ima dolžina las kakšno vezo s številom let? Menim, da pri večini moških ima. Naročil je Cezarjevo solato kot bi hotel njej dati vedeti, da skrbi za svoje zdravje, za svojo postavo in da se je zdaj res odločil shujšati. Obilnost njegovega trebuha kaže, da je šele na začetku. No, enkrat je pač potrebno začeti.

Na desni sedi visok in mlad gospod v fini, črni obleki, ki ji dela kontrast snežno-bela srajca in ozka, rdečkasta kravata. Redko kateri moški jo še nosi, pa mi je všeč. Na podolgovatem, gladko obritem obrazu, mu ždijo rjavkasta očala, ki si jih sname, ko čez nekaj minut prisede ženska. Starejša je kot on in na prstancu leve roke nosi tanek zlat prstan. Sleče sivo jakno in jo povezne preko naslona lesenega stola. Vidi se, da je vlažna. Na tla, ob noge mize, položi velik rdeč dežnik s črnim, zakrivljenim ročajem. Zadihana je in hiti si popravljati v paž pristrižene temne lase. Po besedišču sklepam, da sta pravniškega poklica, kolega. Govori večina moški, ona pa mu vsake toliko pritrdi. Oba sta naročila polnjene pečene paprike in pire. Ko simpatična natakarica v črnem, z nasmehom pred njiju postavi krožnika z malce preveč pečenimi rdečimi paprikami in precej skromnim kupčkom pireja, oba hkrati poprosita za kruh. Hm, pri nas polnimo vedno tiste rumene, debelušaste paprike in jih kuhamo v sladkasti paradižnikovi omaki. Se jim reče babura? Oba pijeta vodo, tisto iz pipe.

Opazim, da strežejo samo dekleta, ki so od nog do glave oblečena v črno. Mlada in neznansko simpatična, kot znajo biti Primorke. Zgovorna in ustrežljiva – nič jim ni problem. Tudi trikrat spremenjeno naročilo s sosednje mize, ne. Stopajo hitro in energično balansirajo s polnimi krožniki in  pladnji, ki jih nosijo na konicah prstov, kadar strežejo le pijačo, ali pa prazne kozarce in skodelice pobirajo z miz odhajajočih gostov. Spretno se izogibajo druga druge in vmes celo na hitro in mimogrede poklepetajo. Suvereno obvladujejo prostor in goste in v nekem momentu ugotovijo, da so vsa naročila tam kjer morajo biti – na mizah. Dve sedeta na barska stolčka in vesela glasba, ki doni iz zvočnika ju vzpodbudi, da dvigneta roke in se začneta zvijati v pasu, kot bi zaplesali. Tista s čopom, ki streže za šankom, začne še peti in se pridruži poplesavanju kolegic. Čudovito je videti tako vesele zaposlene, in to sredi dneva. Deževnega dneva in polne restavracije, ki priča o obilici opravljenega in prihajajočega dela. Veselo poplesavanje se zaključi z iskrivim dekliškim smehom, ki, v to sem prepričana, polepša deževen dan marsikateremu gostu.

Gospa za mizo, pred mano, sedi sama. Močnejše postave je, zrelih let, a rdeča bluza jo pomladi. Do ramen segajoči, valoviti, svetli lasje ji lepo obkrožajo obraz, na katerem je nekaj časa skrb, ki ji med obrvi zariše dve pokončni gubi, nekaj časa prijaznost s katero natakarici potrdi, da je bila malica dobra. Moški v mimohodu se za trenutek ustavi in spregovorita nekaj besed. Ni prisedel. Odšel je ven in si prižgal cigareto. Pod napuščem je bilo že nekaj kadilcev, ki jih je zasvojenost silila, da so se kljub dežju in vetru, stiskali v skupinici in vlekli cigareto, in glave med ramena.

Predme postavi veliki kapučino, ki bi lahko bil še večji, in vonj kave me prijetno poboža pod nosom. Ne vem kakšna zasvojenost je to, ali česa mi primanjkuje, ampak zadnje čase si noro želim kave. Lahko bi jo pila eno za drugo. No, pri treh se ustavim. Eno spijem zjutraj, za dober začetek dneva – to si skuham sama, ker takšno ne zna narediti nihče – no, nekdo jo je enkrat znal. Turška mora bit, a ne premočna, pa rahlo sladka, s kancem tekoče mlečne smetane in curkom alpskega mleka. Drugo si kupim v službi, po malici – v kantini vedo kakšno pijem – v lončku, dolgo in z obilno mero stepene sladke smetane, tako, da najprej pojem pol spiralastega smetanovega kupčka, pol pa jo umešam v kavo in zato sploh ne rabim sladkorja, čeprav mi ga vedno dajo zraven – menda spada. Postala sem kot mama – začela sem si shranjevati vrečice sladkorja. Ampak, resnično ne maram, da gre hrana v smeti. Vedno mi dajo dve vrečici – belega in rjavega, in ne vem zakaj bi jih bilo treba vreči stran, samo zato, ker sem se jih dotaknila. Spravljam jih v predal pisalne mize in jih vsake toliko odnesem domov, potem pa trgam robove in kristalčke presipavam v steklen lonček, kjer se delajo tanke barvne plasti – bela, rjava, bela, rjava … No, in popoldan spijem še tretjo. Včasih sem tretjo spila res pozno zvečer – če me je čakalo nočno delo. Tista kava je morala biti močna in črna. Taka, kot jo je naročil skodran fant v modri jakni, levo od moje mize. Verjetno je študent – zdel se mi je prave starosti, in le nekaj deset metrov naprej od restavracije je univerza. Morda ga čaka naporna noč, morda je naporna za njim. Ko je prišel, se je naprej usedel za mizo, ki jo je dež, ki je dobesedno lil skozi špranjo strehe, dodobra zmočil, a kot da ne bi opazil, da je stol ves moker. Dve dekleti v črnem sta hkrati skočili do njega, naj vendar ne seda, a je bilo že prepozno. Pa se ni kaj prida vznemiril. Enostavno se je presedel za suho mizo, malo naprej, in naročil tri deci bezgove cedevite in pol litra mineralne vode v steklenici za nekoga drugega. A tega drugega kar ni in ni bilo. Dolgo je tipkal po telefonu, čez nekaj časa pa ga je odložil, potegnil zeleno steklenico k sebi in si dotočil v skoraj izpraznjen kozarec. Nato pa je naročil še kavo – močno in črno.

Pride tak dan.

 

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.