Zdravo, mami

Pred vami je NOVA – 12. kratka zgodba. Vabljeni k branju.

***********************************************************************************************************************

»Zdravo, mami,« je zaklicala takoj, ko je odprla vrata.

Torbico je vrgla na tla, si slekla jakno in jo obesila na stebriček ograje, ki se je vzpenjala ob stopnicah vse do podstrešja, nato pa stekla v kuhinjo. Mama je stala ob odprti omarici in ravno zlagala kozarce, ki jih je jemala s pulta. Malo prej jih je vzela iz pomivalca in jih skušala kar najbolje spolirati z mehko bombažno servieto. ‘Ti novi pomivalni geli so čisto zanič,’ je ugotavljala, ko je poskušala odstraniti belkasto rjave madeže in ostanke hrane, ki so se ulovili v notranjost pecljatih kozarcev. ‘Če moraš že prej povsem umiti posodo, zakaj bi človek potem sploh uporabljal pomivalni stroj!’ se je jezila.

Slišala je svojo hči in kljub temu, da se ni obrnila, je točno videla njen nasmejani obraz, pegast nosek in dva dolga čopa, ki ju je nosila visoko, da sta ji plapolala, ko je zjutraj tekla na avtobusno postajo. Nenadoma je začutila objem okrog svojega pasu in zagledala njene prste, ki jih je prepletla spredaj na trebuhu. Nohti so bili rdečkasti. Dovolila ji je uporabo laka za nohte, čeprav se njen ni strinjal. Bolje lak kot tako v živo pogriženi nohti kot jih je imela njena sošolka. Celo sama ji ga je namazala. Uživali sta ob skupnem druženju in počutili sta se kot dve zarotnici. Kot bi počeli nekaj prepovedanega, a tako neskončno vznemirljivega in privlačnega. No, dejstvo je bilo tudi, da ko je to počela sama, so bili pobarvani ne le nohti ampak še vsa bližnja okolica, zato se je odločila, da ji jih pobarva sama.

Ko je bila še dojenček se ni in ni mogla upreti skušnjavi in je vedno znova občudovala njene drobne ročice. Dojenčki imajo tako mehke prstke. Odložila je servieto na pult in položila svoje dlani na njene.

»Mami!« je bila očitajoča. »Tako mrzle roke imaš.«

»Voda je bila hladna,« ji je pojasnila in si pomela dlani. Tresoče prste je poskušala ogreti z drgnjenjem, a ji ni povsem uspelo. Obrnila se je proti svoji hčerkici, ji poljubila lase, in postavila isto vprašanje kot vsakič, ko se je ta vrnila domov.

»No, kako je bilo v šoli?«

»V bistvu nič posebnega.« Zadnje čase je bil to njen priljubljen stavek in uporabljala ga je tudi v povsem neprimernih situacijah, kar je velikokrat vzbudilo smeh ali začudenje.

»Matko sem pisala štiri, bio pa pet.«

»Joj, no. Moraš res uporabljati take besede?« je zmajala z glavo in se nasmehnila ob njenem najstniškem žargonu. »Pridna si. Le kaj bi šele bilo, če bi si res vzela čas za učenje?«

»Maaami. Saj se učim, nooo!« je raztegnila odgovor in zavila z očmi proti stropu.

Nikoli ji ni ukazovala glede učenja. Ni ji bilo treba, saj je imela res srečo, da se je že pri teh letih zavedala, da se mora učiti, da je pravzaprav učenje njena edina resna zadolžitev. Ji je pa uspelo, da jo je že kot otroka navdušila za branje knjig in najbrž ji tudi zato ni bil problem brati učbenike. Vedno znova je izvedela kaj novega. In bila je zelo zvedav otrok.

Oboževala jo je.

Njen iskrivi smeh, ki je zvonko odmeval po hiši, njeno pozitivnost, njeno sposobnost empatije do ljudi in živali. Bila je čudovit otrok.

»Atija spet ni doma?«

»Saj veš, da mora delat. V soboto pride,« jo je spomnila. Obrnila se je proti štedilniku in hitela mešat omako, čeprav je štedilnik izključila že nekaj minut nazaj. V grlu jo je stiskalo in borila se je s solzami, ki so vse bolj pretile, da se ji ulijejo po licih. ‘Ne bodi trapa!’ Globoko je zajela sapo in jo vprašala: »Si lačna?«

»Pa še kako!« Trditev je podkrepila s trapljanjem po trebuhu.

»No, potem pa pripravi mizo.«

Špageti so tako hitro zginili v njena usta, da se je resno vprašala ali ji ni nemara dala premajhno porcijo. A pogled nanjo in njen trebušček, ki se je bočil izpod pritisnjene rdeče majčke, ji je dal vedeti, da je njena hči sita in zadovoljna. Rada je imela špagete, a le kateri otrok jih nima.

»Grem delat domačo nalogo,« je razglasila s takim glasom, kot da jo čaka razbijanje kamnov v kamnolomu, pograbila torbo in se počasi odvlekla po stopnicah v zgornje nadstropje.

Ko je slišala kako je zaprla vrata sobe, se je sesedla na stol in svojim prstom dovolila, da se spet tresejo. Ni vedela kako dolgo je tako sedela in zrla v neviden film, za katerega je zgodbo napisal nekdo z zelo izprijeno idejo.

S pogledom je objela kuhinjo, ki je bila njen priljubljen prostor in njeno zatočišče. Na polički so bile družinske fotografije. Objemi in nasmehi srečnih lic. Srebrni okvirji so se svetlikali in na njih ni bilo delčka prahu. Na pultu, v stari, nekoliko izkrivljeni glineni vazi, z modrimi odtisi prstkov, je bil že nekoliko žalosten šopek travniških rož. Morda bosta popoldan imeli čas in šli nabrat svežega. Na steni je, v lesenem okvirju, kraljevala risba družine, kot jo vidi in nariše otrok. Držali sta se za roke. Sonce nad njima je imelo strašno dolge žarke in videlo se je, da je v barvanje rumenega kroga vložila veliko truda. Na nasprotni steni je bil trodelni stenski koledar. Vsak dan, čakajoč, da se vrne, je porisala z debelim črnim flomastrom. Bil je poln križev. Odločila se je, da tega ne bo več počela.

Pogladila je v kvadrat zloženo servieto, jo pustila kar tam na mizi, in odšla v kopalnico. Začela si je odpirati bluzo. Gumb za gumbom, počasi, dokler se niso videle njene prsi. Slekla jo je in segla za hrbet. Odpenjanje kaveljčkov modrca jo je stalo kar nekaj časa. Niso in niso se hoteli odpeti. Končno ji je uspelo in nežno ga je položila čez naslon za brisače, da je delal družbo mehki rožnati frotirki.

Nekaj časa je stala pred ogledalom in zbirala pogum. Zmeda misli, ki so se prerivale med sabo in butale druga drugo, ji enostavno niso dovolile naslednjega giba. Obrisala je solzo, ki ji je obstala na koncu nosu, trdo stisnila ustnice in končno dvignila pogled.

Nekaj časa se je z radovednostjo opazovala v ogledalu.

‘Pa saj se nič ne vidi,’ ji je šinilo čez misli.