Pokopališče

Pred vami je NOVA – 16. kratka zgodba. O čem govori? O tem kako čudne poti nekaterim namenja usoda. Vabljeni.

*****************************************************************************************************************************************************

Zaprla je vrata avtomobila in preverila, če je vzela torbico in telefon. Prejšnji teden so zopet nekomu vlomili v avto. Predolg šal si je še enkrat ovila okrog vratu, a ji je še vedno segal čez pas. Ko ga je pletla je bila z mislimi nekje drugje in enostavno ni opazila, kako dolg je že. Bil je moder in mehek kot puh. Rada ima pletenine. Ti novi materiali jo zapeljejo tisti trenutek, ko jih poboža z dlanjo. Kot bi božal naročje piščančkov.

Na pokopališču je bilo malo ljudi. Pa saj ni čudno, glede na to, kako gosta je bila megla. Na tleh, ob kontejnerju za sveče, je bilo nekaj plastičnih ostankov ugasle svetlobe. Bil je poln. Do vrha. Segla je po plastični posodi od Persila, ko je opazila, da še sploh niso namestili pipe za vodo. Premrzlo je še bilo. ‘Pa saj je prejšnjo noč deževalo,’ je pomislila in stopila na peščeno potko, ki je vodila med grobovi. Čevlji so spuščali čudne zvoke, ko so se pete ugrezale v oster pesek. Kot bi nekdo hrustal star kruh.

Na nekaterih grobovih so bile ikebane, ki so delale družbo mrtvim že vse od prvega novembra. Tudi sama je vedno kupila tako iz suhega cvetja. Držala je vse do pomladi. Pri zelenkastem nagrobniku je zavila levo in pazila na komolce, ko je stopicljala med ožino nagrobnikov na desni in ostrimi robovi marmorja na tleh. Veliko sveč je bilo prevrnjenih. Deževna noč je bila vetrovna. Slišala je kako zelo je nebo jokalo in kako močno je pihal veter. Zdelo se ji je, da ga je čutila čez stene.

Prečkala je glavno pot, na katero so pred leti položili velike betonske plošče. Niso ji bile všeč, a je razumela, da so se odločili zanje in tako olajšali prevoz mrtvaškega voza do grobov. Krste so težke, gume pa široke in včasih je pot od vežice do groba terjala kar precej napora. ‘Ne vem zakaj sta ga vedno tiščala dva stara gospoda, ki sta še sama težko hodila,’ je v mislih bolj grajala kot spraševala.

Videla je, da so sosedje na novo uredili grob, ali pa tega do sedaj sploh ni opazila. Odločili so se za pisan siv marmor in veliko ploščo, ki je pokrivala skoraj ves grob. ‘Počila bo,’ je bila prepričana, a vseeno zadovoljna, da so končno odpravili zanemarjenost, ki je kazila izgled. Prihajali so redko, zato se je plevel vedno razrastla vse povprek, da ga je včasih sama prikrajševala, ko je začel siliti še na njihov grob.

Obstala je in globoko zajela sapo. Roke je tiščala v žepe in se s prsti igrala z žetonom za nakupovalni voziček. Hladno ji je bilo. ‘Res bo treba popraviti zid.’ Zopet se je začel krušiti omet, čeprav je minilo šele tri leta od kar ga je dala urediti. Beli okruški so padli na črn marmor in ustvarili kontrasten vzorec. ‘Čudno, da jih dež ni spral,’ je pomislila. Stala je pred grobom in čez nekaj časa ponovno začela brati imena in letnice rojstev in smrti kot je to počela vedno znova, ko je prišla. Lahko bi jih vedela že na pamet, a jih ni. Najbrž se ji niso zdele preveč pomembne. ‘Kaj pa se lahko spremeni, če se v kateri zmotim?’

Pogled ji je ostal prikovan na imenu Tone. Trinajst let je že od tistega poletja, ko ga je pokopala. Peklensko vroče je bilo tistikrat. Redki pogrebci so iskali hlad v senci velikih borov, ki so rastli zraven mrliške vežice, sama pa je stala zraven žare in brezizrazno strmela v ikebano rdečih nageljnov. Dvajset jih je naročila. Po enega za vsako leto, ko sta bila poročena. Pevci so peli o lipi in jo spomnili, da mora popoldan malce premešati lipovo cvetje, ki ga je sušila na podstrešju. ‘Čudno kaj človeku hodi po glavi v tistih ključnih trenutkih.’ Pogrebnik, z belimi rokavicami na rokah, je zagrabil žaro in jo pridržal pred sabo. Vljudno je z glavo pokimal proti njej in ji dal vedeti, da se bo začelo. Prikimala mu je nazaj. Ni opazila kdaj je prišel župnik. S čela mu je tekel pot. Že prej je bilo vroče, sedaj pa je začel pihati še veter, a na žalost ni prav nič razhladil ozračja, kvečjemu obratno. Kot bi bili v ventilatorski pečici, se je zdelo. ‘Kdaj sem nazadnje pekla kruh?’

Počasi, kot se za pogreb spodobi, je kratka četica korakala proti grobu, ki je bil kar precej oddaljen od vežice. Škripajoči koraki, žuborenje molitve in pot, ki ga je čutila na zatilju. Hodila je sama, za njo pa nekaj njenih sodelavcev, ki so prišli iz vljudnosti, in nekaj njegovih daljnih sorodnikov. Sploh ni več vedela kdo je kdo. Niso se družili več kot so terjali pogrebi in krsti. Mož za nikogar ni imel lepe besede. Nikoli. Zanj so bili vsi lenuhi in škrtuhi, čeprav je slednje prej veljalo zanj kot pa za katerega od njih. Na začetku je še kdo prišel na obisk, na kavo in klepet, ob nedeljskih popoldnevih. Potem pa so obiski, spričo njegovega večnega nerganja čez politiko, državo, cerkev, sosede, pričeli usihati. Rekel je, da mu je vseeno, ona pa je vedela da ga mori. Rad se je namreč postavljal s kmetijo, ki jo je podedoval od očeta, in jemala mu je vso energijo in čas, kar ju je premogel. Od jutra do večera je delal na poljih in v hlevu, zvečer pa se je rad ustavil v kleti. In ni bilo redko, da je kar tam tudi prespal. Tega je bila še najbolj vesela. A takrat, ko ni, se je primajal v kuhinjo, da mu postreže večerjo. Vedno jo je bilo neznansko strah ali bo zadovoljen, ali pa bo nemara le zamahnil z roko in bo večerja zletela po zribanih kuhinjskih tleh. Velikokrat pa je zamahnil tudi proti njej. Bila je drobne postave, on pa pravi robavs, v katerega se je menda enkrat zaljubila. Ali pa ji je nemara to v glavo vbila njena mama, ki jo je tako dolgo prepričevala, da je zanjo, in njeno družino, on najboljša izbira, da je nekega dne končno klonila in rekla Da.

Ustavili so se pri grobu v katerega je bila skopana mala luknja za žaro. Ilovnate grude so bile površno pokrite z zelenim tepihom umetne trave, ob kovano ograjo sosedovega groba pa je bila naslonjena lopata. Nenadoma je nekdo prekinil tišino. Tajnik krajevne skupnosti je začel z govorom.  Da je imel rad zemljo in da je bil dober gospodar, je razlagal žalujočim. In o tem kako je njegova prerana smrt prizadela njegovo neutolažljivo ženo, ki jo je ljubil, ona pa mu je zvesto stala ob strani.  V dobrem in slabem. V trebuhu jo je stisnilo od gneva in najraje bi zakričala. ‘Res je bil dober gospodar,’ je pomislila, ‘a je bil tudi en preklet prasec!’ Kolikokrat si je ponoči na lica polagala hladne obkladke, da bi zjutraj ne bila vsa zatečena v obraz! Kolikokrat si je spletla kito, čeprav je bila staromodna in je ni marala, zato, da je prekrila manko las, ki so ostali med prsti njegovih močnih rok! Kolikokrat si je zapestja zavijala v zeljne vehe, da bi potegnile iz razbolelih sklepov vročino in bolečino!

Vedno, ko se je napil, je privrel na plano očitek, da mu ni mogla dati dediča. Videla ga je v njegovih očeh, zjutraj, ko je prišel v kuhinjo na kavo, ko je odhajal na njivo, slišala, ko sta šla v cerkev in je, kot mimogrede, navrgel, da bosta molila za uresničitev skupne želje. Ona pa sploh ni bila več prepričana, da si želi otroka.

***—***

‘Jaz nočem biti pokopana tukaj!’ jo je nenadoma prešinilo.

Kako naj dovoli, da jo položijo zraven njega, ki ga je takrat zasovražila do zadnjega diha svojega življenja?

‘Ena, dva, tri, štiri, pet …’ zasmejala se je ob presenetljivi ugotovitvi. ‘Pa saj sploh ne morejo zapisati mojega imena na nagrobnik. Predolgo ime imam.’

‘Ka-ta-ri-na Le-o-ni-da,’ je spravljala črke v prostor, ki je bil še na razpolago, na sicer velikem družinskem nagrobniku. ‘Menda me ja ne bodo pokopali brez letnic na nagrobniku!’ je osupla pomislila. ‘To bi bilo skrajno čudno.’

Ko je bila majhna punčka, se ji je zdelo, da ji dve, tako resni imeni ne pristajata, a mama je vztrajala, da bo enkrat še nekaj iz nje, in da mora zato imeni nositi ponosno, kar se le da. Čez čas se je potolažila, da ima eno, pač malo daljše ime, ki pa je nekaj posebnega. Vzljubila ga je, pa vendar se je včasih za nalašč podpisala Katarinaleonida, samo, da je jezila predavatelje. Ob spominu na prvi letnik študija, se ji je na obrazu zarisal grenak nasmeh.

To je bilo čudovito obdobje njenega življenja. Kako neznansko srečna je bila, ko so ji starši dovolili, da gre študirat. Mestni vrvež, tako drugačen od vaškega, jo je očaral. Rada je imela dom, vendar je nekaj pogrešala. Še sama ni vedela kaj, a ji je postalo jasno, ko je šla živet v mesto. Uživala je v družbi mladih ljudi, veselih in polnih prepričanja, da se jim ne more zgoditi nič slabega. Všeč ji je bila omikanost meščanov, igrivost večernih spogledovanj, oboževala je koncerte in spoštovala duh knjižnic v katerih se je počutila kot v raju.

In spoznala je njega, ki jo je edini smel klicati Katja.

Nenadoma se ji je zazdelo, da je videla črno senco, ki je švignila levo od nje. Srh ji je šel po hrbtu, nenazadnje je bila na pokopališču. Ozrla se je in videla moškega, ki je stal nekaj vrst stran od nje, pri grobu s čudovito zimzeleno cipreso. Bil je predaleč, da bi senca bila njegova.

Opazila je, da se sonce nadvse trudi pregnati meglo. Difuzna svetloba okrog nje je megleno kopreno obarvala rumenkasto in ustvarila nezemeljski občutek, ki jo je slepil. Popravila si je šal in njegov oranžen krajec vrgla čez ramo smaragdno zelenega plaščka. Že vrsto let je zopet nosila barvna oblačila.

‘Očitno se mi je samo zdelo,’ je sklenila in misli popeljala nazaj v čas, ki se ga je vedno znova in znova spominjala. ‘Kako drugače bi bilo, če bi takrat lahko nadaljevala študij,’ je z žalostjo pomislila.

A nekega dne je nenadoma izginil njen oče.

Zabredel je v dolgove in je, ni ji bilo jasno zakaj, mislil, da se jih bo družina znebila, če si bo sodil sam.

‘Prekleta reva!’

Mama ga je našla na kozolcu. Obešenega. Neutolažljivo je jokala, ko jo je tisti dan poklicala po telefonu in ji povedala, da se mora vrniti domov. Da jo potrebujejo in da itak ne more več študirati, saj so ostali brez denarja.

Sesul se ji je svet. Šele po nekaj letih si je priznala, da ne zaradi smrti očeta ali zaradi tega, ker je morala prekiniti študij, čeprav  je neznansko uživala v njem, pač pa zaradi tega, ker je morala zapustiti njega.

S kotičkom očesa je zopet opazila črno senco, ki je švignila za nagrobno ploščo, nekaj metrov stran. Dobesedno stresla se je, tako jo je zmrazilo. ‘Pa saj nisem nora, no!’ se je vzela v roke in počasi stopila do nagrobnika, za katerim je izginila črna gmota. Obstala je nekaj sekund in čakala ali se bo zopet pojavila. Čutila je, kako ji razbija srce in morala je brzdati svoje misli, ki so hotele poleteti v nebo. Počasi se je sklonila za nagrobnik z ošabnimi zlatimi črkami in zbirala pogum. Pokukala je čezenj.

Nič.

‘Pa saj nisi mislila, da boš kaj videla!’ si je posmehljivo zabrusila in se zravnala. Nenadoma je za sabo zaslišala tih glas. Dlake na rokah so ji stale po konci kot šibice in morala se je prav prisiliti, da se je obrnila.

»O ti luba duša,« je tiho dahnila.

Videla ga je.

Izza šopa rozastega zimskega resja je kukal kosmat črn rep. Ni bil velik. Tiho se je približala, da vidi komu pripada, ko je nenadoma spet izginil. Mali črni muc jo je slišal in zbežal. Sklonila se je, da bi zgledala manjša, in se je morda ne bi tako bal, in ga poklicala. Razmišljala je ali ima v torbici kaj užitnega, saj ga običajni muc-muc, očitno ni prepričal. Tako sklonjena se je pomikala v smeri njegovega bega, ko ga je končno spet zagledala, čepečega pri kupu sveč. Očitno mu je bila všeč njihova toplota.

‘Revček. Bog si ga vedi kako dolgo že strašiš med grobovi.’

Nekomu se je zdela pametna ideja, da muca pusti na pokopališču. Nekdo ga bo že našel. ‘No, saj je bila kar dobra logika,’ se je morala strinjati z neznancem, ki se je hotel znebiti mačka. V križu jo je začelo zbadati in res si je želela, da to malo bitje preneha s skrivalnicami. ‘Pri svečah mu je toplo. Počakal me bo,’ je bila prepričana, ko se je sklonjena kot Notredamski zvonar, že nekaj minut šla ti loviš, s prestrašenim pokopališkim duhcem. A očitno ni bil istega mnenja. Ko ga je nekaj sekund gledala z najbolj prijaznim pogledom, kar ga je premogla, je stopila korak naprej. In še enega. In še enega.

‘Jezus, moj  križ!’ Počasi je stegnila roko in že skoraj začutila njegove dolge brke, ko jo je nenadoma popihal proti zimzeleni cipresi, na sosednjem grobu.

»Ti presneto ščene!« je zarobantila in se z muko zravnala. Bila si je iz oči v oči z začudenim moškim.

»Katja? Kaj hudiča pa počneš?!«