Fotografije

Celjski utrinki 24 – tokrat še posebej ljubi!

Moji včerajšnji Celjski utrinki so bili prav posebni. Verjetno ne veste, ampak že leta fotografiram Celje, mestne ulice, ljudi, tudi Šmartinsko jezero se kdaj prikrade vmes, ker vse bolj postaja Celjsko jezero 😉

Ampak že nekaj časa počnem še nekaj drugega – ne le da fotografiram ljudi, pač pa dam potem fotografije tudi razviti in jih tem ljudem – če jih najdem – tudi podarim.

Enkrat spomladi sem na železniški postaji fotografirala skupino, ki je bila zatopljena v tako resen pogovor, da me sploh niso opazili, pa sem bila direktno pred njimi. Fotografija mi je res všeč, saj na prvi pogled gledalec misli, da imajo v rokah telefone – tako kot dandanes pravzaprav ne bi bilo nič neobičajnega – ampak, ko človek dobro pogleda, vidi, da nobeden nima telefona. Dejansko so se pogovarjali! No, in včeraj grem jaz, malo pred srečanjem članov DF Svit, še po Celju in zagledam tri akterje, se ustavim, iz foto-nahrbtnika potegnem fotografijo in jih povprašam:

»A lahko nekaj vprašam?«

Me prav veselo pogledajo in prijazno v en glas odgovorijo: «Ja, seveda.«

»Poznate koga od teh na fotografiji?« jim pokažem fotko.

Nekaj sekund tišine presenečenja, nato pa: »To si ti!« eden od njih pokaže s prstom na kamerada – sebe kot da sploh ni videl.

Potem pa odziv, ki mi še danes riše nasmeh na obrazu – take sreče še nisem videla – toliko enega režanja, pa kdo je to in kdo on … in če lahko obdržijo fotografijo in koliko stane …

Potegnem iz kuverte pet izvodov in jim povem, da imam valjda za vsakega svojo, in potem je bila njih sreča še večja.

Takšne »majhne reči« počnem skoraj vedno incognito, tokrat pa sem si res zaželela ovekovečiti dogodek, pa sem jim rekla, dajmo naredit eno fotko!

No, sedaj pa še mal obrnite fotke, da se bo videlo za kaj sploh gre – hahaha

Se še kar zahvaljujejo, jaz pa jim naročim, da naj predajo fotografiji tudi tistima dvema, ki ju ni tu zraven, se poslovim, in ne vem kdo je pravzaprav bolj vesel.

Mahnem jo proti bankomatu, ko zagledam malčka, ki stopiclja proti curku vode, ki bruha iz tal pred čudovitim Celjskim domom, in ne morem, da ne bi. Fotografiram ga tako, da se ne vidi obraza – fotografiranje otrok je pač občutljiva tema.

Dvignem denar na bankomatu, se obrnem, in za mano stoji tip, ki reče:

»Sem videl, da ste fotografirali mojega sinčka.«

Globoko zajamem sapo in se že pripravljam na »obrambni govor«, kako se njegov obraz sploh ne vidi, ko mi tip reče:

»A bi mi lahko poslali njegovo fotografijo na mail?«

Totalno presenečena najbrž zazijam, nato pa hitro ponudim, da lahko naredim še kakšno dodatno in že hitim loviti malčka, ki uživa ob stopicanju med curki.

(objava z dovoljenjem staršev)

Očka vmes odhiti k natakarju po papir in kuli, da mi napiše mail, še prijazno ponudi »Boste tortico? Ali vsaj kavo?«  A, jaz – ful vesela, že hitim naprej iskati nove motive.

‘Danes je nekaj pozitivnega v zraku,’ si mislim, ‘in tega ne smem zamuditi.’

Mahnem jo proti zvezdi, ko se mi pred objektiv dobesedno postavita tale dva – no, prav, pa dajmo še ta dva.

Nič mi ni jasno.

In potem na zvezdi vidim njo, katere glas je tako nezgrešljiv in krasen, da človek pač ne more iti kar tako mimo. Kljub vsej barvitosti, se mi zdi, da ji paše črno-bela verzija.

Naredim nekaj fotografij, vržem v torbo »za dve kavi«, da se zahvalim za portretiranje, ona pa mi pomežikne, da se ji moram nasmehniti.

Zavijem okrog vogala proti tržnici in razmišljam, da bom najbrž zamudila na srečanje v Svitu, a kaj, ko me tale lepotica gleda tako strumno v oči, da se moram ustaviti. Tudi sama sem imela že dve pitbulki in povem vam ljudje, to so tako čudoviti psi!

Škljoc, mahanje z repom, čohljanje in že je beseda dala besedo in  – sem že povedala, da je bilo sinoči nekaj čudnega v zraku? – že pozirajo.

»A mi lahko pošlješ sliko po mailu?«

»Itak, da lahko.«

Stisk roke in končno odhitim v Svit.

Pozno zvečer razpošljem fotografije na tri naslove in odziv je čudovit.

Ni je nagrade, ki bi dala tak občutek sreče, kot mi ga je dal odziv teh ljudi!

 

3 komentarji

  • Vanja

    Ker vem, da se vam ne da komentirat na spletni strani – ste pa izrazito bolj zgovorni na FB ;-), a tudi tam ponavadi kratko in jedernato, naj objavim sporočilo, ki sem ga dobila na zasebno pošto:
    T.L.:
    “Bravo Vanja za malo dejanje velikega pomena, tako zate kot za druge. Kako napačno je mišljenje mnogih, ko razmišljajo samo kaj se ne sme itd. Na ulici je eno pravilo – z nasmehom in pozitivno energijo in prijaznostjo prideš povsod. In to si izkusila in nadaljuj. Zelo všeč mi je zapis, resnično občudujem. To sem tudi sam začel prakticirat (ko je že pred 10 leti Intihar pisal), da nosim fotke s sabo na lokacije, ki se vračam in jih podarim. A je malo zamrlo in z branjem tvojega zapisa sem zopet dobil močno željo in motivacijo. Bravo, bravo. Kako malo je potrebno, da je človek srečen in vesel – ko osreči drugega (mu podari malenkost). Sedaj ko imam printer bom bolj priden. Grem v arhiv gledat fotke Nizozemske, lahko pa se dobi kaka, da jo podarim komu letos, ko se avgusta odpravimo tja za 3 tedne 😉 Imej se lepo in nadaljuj in deli svoje občutke.

    • Vanja

      Pozdravljen

      Občasno – recimo 1 x/teden – ob sobotah dopoldan namreč rada pridem v mesto, ker je vedno živ-žav, tržnica je krasna, lokali so polni, park je čudovit …. Sedaj poleti, ko so koncerti včasih tudi ob petkih. Ta dva termina sta vsekakor najbolj obiskana in je v Celju prav luštno. Če niste iz Celja in vas zanima dogajanje, svetujem, da kliknete na https://www.cele.si/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.