Stran na posojo

Pesek, Maja Drolec

PESEK

Hodim po makadamu; cesta se vije v ravni črti, levo in desno požete njive, potem pot zavije skozi gozdiček, v daljavi naselje, mala vasica, strehe se gnetejo, še dlje cesta z avtomobili. Znamenje ob poti pove, da so tu živeli ljudje tudi že mnogo stoletij prej; v 15. ali 14. stoletju. Mogoče so konjeniki pridirjali skozi to ozemlje, pobrali nekaj pridelka revnim kmetom in odšli dalje, v vojno ali pa domov, na Gorenjsko ali Koroško ali Laško. S seboj, v mislih, je kdo vzel tudi mlado štirinajstletno dekle; dolgolaso, razcapano, a lepo, kdo ve? Mogoče se je vrnil ponjo in je še enkrat dirjal po tej lepi deželi.
Pesek v supergah me spomni, da hodim že kar nekaj časa. Pot, ki ne vodi nikamor, niti domov niti na Koroško, samo v stanovanje. Zavijam s poti spominov. Na nebu ni oblakov, ki bi mi delali družbo. Misel na sprehod v dvoje je še zelo živa, čeprav je minilo trinajst let. Nasmehnil se je le zato, ker nisem bila sama pred vrati. Pripeljala sem mu vnuka, da počaka na mamico, najino hčerko, ki je šla k mehaniku po avto. Mali in moj novi partner, prirasla sem mu k srcu v jeseni življenja, sta dirjala in tekmovala, kdo bo hitrejši. Pesek sta dvigala v šprintu.
Tako kot tedaj on z najinim sinom, pred leti, ko je bilo malemu sedem let. S psom, črnim kratkodlakim Makom, ki mi je vsak dan delal družbo na tej dolgo makadamski cesti. Tedaj ni bila tako široka, bil je le peščen kolovoz, po katerem so vozili traktorji, hodili sprehajalci, zaljubljenci ali mamice z vozički.
Veter valovi, sonce se pomudi na obzorju, tone za Julijci kot mavrica, a le za kratek trenutek. Utrujena sem od spominov. Čas hiti mimo mene, poskušam zapolniti oluščeno hrepenenje. Ne želim biti ovijalka. Pogosto sekljam vsakdan. Na različne debeline. Je srečen? Današnji nasmeh me spomni časov, ko je bil moj in bila sva srečna. Rada bi ga vprašala, če se še spominja juter, ki so dišala na naju. Ko je sonce počakalo, da so odšli zaspanci ob jutranji kavi in najini toplini. Potem je sledil poljub; odhod v službo, še kakšen prijem nežnosti. Slika se je ponovila v popoldanskih urah ob prihodu iz službe. Cenil je družbo za pogrnjeno mizo, ni mogel jesti sam. Užival je sveže pripravljeno hrano, h kateri je prijal kozarček Caberneja, in pogovor. Vse sem vedela; dobro jim je bilo v tej njegovi firmi, veliko so delali. Znal jih je voditi. Potem se je spremenil. Gledal je mimo mene, kot bi me iskal v mladosti, ko me je poljubil. Ni bilo več utrinkov, niti želje in načrtov, vsaj ne najinih.
Objemi čakajo, potrpežljivo. Sprašujem se, kje so vsi tisti, ki jih ni bilo. In kje so vse tiste besede, ki jih nisem zapisala. Verjetno je podobno kot na razcepu. Če greš desno, potem tistega, kar bi bilo, če bi šel levo, zame ni. Je pa mogoče za koga drugega.
Čas gre mimo mene … Opazujem, kako se oddaljuje. In spet te svinčene noge, ko ga poskušam ujeti. Potem mu pustim, da odide. Izginja kot nekdo, ki se počasi pogreza v morje. Na koncu ostanejo valujoči kolobarji, ki mi oplazijo kožo.
V daljavi se lesketajo luči, jesensko listje šelesti. Po pesku sva hodila v deželi Faraonov in poslušala o zlatih časih, prisluhnila zvonkemu glasu v amfiteatru Taormine, zaslutila odhod v sončnem zahodu Bonifacia na obali Korzike. Po mivki stopam na morski obali, a val zbriše mojo stopinjo, nove stopinje bodo zalivali novi valovi. Pesek je videl vse … gradove najinih treh otrok, ljubljenje v toplih nočeh. Nisva potrebovala svetilke, videla sva se v temi, čutila droben pesek, poslušala valovanje in vonjala sol.
Sesedam se v zapuščenost vsakdanjosti. Plasti dneva oponašajo jesensko listje. Zvečer jih zrinem na kup in se uležem nanj. S kančkom očesa opazim konec utrinka. Ni dovolj za željo. Prisluhnem šelestenju, ki me znova zapelje v sanjarjenje. Na verandi ti po kodrih spuščam zgodbo o dečku z zlatim nasmehom in iskricami v očeh. Najini koraki so potihnili, izgubljam sled prebujajočega dneva in sledi v pesku.

Maja Drolec

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.