Pisanja

Ko nimaš časa

Pred vami je NOVA kratka kratka zgodba – kaj je tisto kar v življenju res šteje – no, vsekakot tudi to o čemer govori zgodba.

*******************************************************************************************************************

Hitim po pločniku in preskočim lužo – ostanek obilnega nočnega deževja, ki je rodilo oprano sončno jutro.

V daljavi zagledam silhueto – nekdo stoji sredi pločnika.

Pogledam na uro in pospešim korak. Nervozno si popravim ročaj torbice, ki mi je spet zlezel z ramena.

Silhueta stoječega dobiva oblike in barve.

Moški – star gospod v bež hlačah, karirasti srajci in s poletnim klobukom na glavi, stoji sredi pločnika in se opira na palico. Dedek ji je pravil špancirštok.

Zakaj še vedno stoji? Mu je slabo? Pa ne, no. Zdajle nimam časa.

On pa kar stoji.

Pridem do njega in dobim občutek, da me sploh ni opazil. Nato pa dvigne pogled in še zadnji trenutek ujame mojega.

V sebi tiho zavzdihnem – res nimam časa, ampak mamina vzgoja me pocuka za rokav in rečem: »Ste v redu, gospod?«

Nasmehe se mi.

»Sem mislila, ker kar stojite,« še dodam razlago, ki ni potrebna.

»Pa vi? Ste v redu?« me preseneti z vprašanjem in nezmotljivim južnjaškim naglasom.

»Ja. Mudi se mi v službo.«

Pokima in glavo malce nagne v desno. »Zamujate?« me vpraša.

»Ne. Ne, sploh ne. Šef ima rad, da pridem kako urco prej,« mu odgovorim in zakorakam mimo.

»Ej!« zaslišim za hrbtom.  »Džabe ti služba, če nimaš časa prisluhnit jutranjemu pjevanju kosov.«

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja