Jutranji sprehod

Pred vami je NOVA kratka zgodba. Zgodnje nedeljsko jutro in razmišljanja o malih rečeh, ki nam jih prinese pot.

 

Noč je bila nemirna. Včerajšnja slaba novica mi ni dala spati. Slaba novica je slaba tudi, ko za njo zveš že petič. Še vedno prizadene.

Premetavanje po postelji je jogi rjuho potegnilo z vogalov in iz nje naredilo svaljek, ki je spominjal na tistega iz testa, iz katerega narediš skutine štruklje ali cimetove polžke. Pogledam na uro. 5:22. Zunaj je tema, ki jo razpršuje svetloba ulične svetilke, stoječe pred sosedovo hišo. Zaslutim dež, čeprav nisem slišala, da bi ponoči deževalo. Obrnem se na levi bok – že stotič, in si poravnam prevleko vzglavnika, ki mi običajno nariše na obraz prozorni tatu, ki se razblini šele tam nekje po drugi kavi.

V glavi imam neskončno misli, ki butajo druga drugo, se preskakujejo, vračajo na izhodišče in zopet oddirjajo – same ne vedo kam, ter druga drugi spreminjajo tok. Starim, znanim, ki jih premlevam že nekaj mesecev, se je pridružilo nekaj novink. Sveže so, zaletave in predrzno nesramne.

Dvignem se in pogledam skozi okno, ki ga že nekaj česa ne zagrinjam več. Dani se in zazdi se mi, da sem zaslišala ščebet ptic. Odgrnem mehko odejo, ki jo polagam pod pernico, da toplina buhne na plano, in jo poravnam že kar sede, ob vznožju postelje. Bose noge hitro potisnem v krznene copate in prenesem toploto vanje. Vstanem.

Ogledalo v kopalnici me nič kaj prijazno ne pozdravi. Temni podočnjaki pričajo o neprespani noči in ustnice so stisnjene v linijo, ki je taka kot bi jo zarisal malo debelejši flomaster. Naredim par grimas in si zdrgnem obraz, da se na licih pokaže vsaj malo barve. Pljusnem nanje še v dlani zajeto hladno vodo, ki me predrami, čeprav bedim že od …

Zagrabim uteži in se prisilim k jutranji telovadbi. Zoprno delo, če si že na vse zgodaj utrujen in zbit, a po nekaj minutah je bolje. Premorem celo rahel nasmešek tisti tam, ki iz ogledala nezainteresirano bulji vame.

Pred kopalniškim oknom se razprostira ogromna krošnja breze, na kateri vejah je še kar precej rumeno oranžnih listov, ki trepetajo v rahlem jutranjem vetru, kot bi se bali padca, vedoč, da to zanje pomeni dokončno slovo.

Odpravim se v kuhinjo in si v stari emovski džezvi skuham turško kavo. Medtem ko se zavrela tekočina umirja in seda na dno, izbiram skodelico. Precej jih imam, in povsem različne so. Modre, pisane, bele, zelene, s srebrnim robom, keramične, iz finega kitajskega porcelana skozi katerega vidiš. Zagrabim slednjo. Težka noč je za mano, zato si zaslužim kavo iz fine skodelice. Nalijem temno tekočino in na gladini zaplešejo drobni mehurčki, ki se združijo v rjavkasto peno. Spomnim se, kako jo je kolega vedno posnel z žličko in vrgel v korito – menda povzroča raka. Eh, kdo bi vedel.

Iz toasterja glasno skočita dve rjavo zapečeni rezini. Namažem ju z maslom, ki se lepo razleze po topli površini, preko pa si privoščim obilno plast malinove marmelade. Razmišljam, če bi proizvajalcu pisala, naj, zaboga, odstrani tisto milijardo drobnih pečk, ki se tako rade zataknejo med zobe in pokvarijo okusno jutranjo izkušnjo. Sežem po skodelici … in jo butnem, da se prevrne in po mizi razlije tako zaželeno vsebino. Gledam kako leze proti listkom na katerih imam napisano nekaj pomembnih reči, ko končno odreagiram in na lužo vržem debel tekstilni podstavek, da popivna tekočino. Sprašujem se, zakaj se sploh nisem razjezila. Nekako se mi je … Nekako mi je bilo vseeno.

Preoblečem se in se odločim, da grem ven, na sprehod. Pa kaj, če je nedelja in je ura šele nekaj čez šest. Pa kaj, če prši dež. Pa kaj, če še sploh nisem spila kave. Vseeno vzamem zložljiv dežnik in na glavo poveznem črno kapo – tisto, brez velikega okroglega cofa na vrhu – nisem razpoložena zanj.

Zrak je pravzaprav prijeten. Sploh ni mrzlo in predvsem – nikjer ni nikogar. Sosedje še verjetno spijo, nihče ne sprehaja svojega psa.

Zravnam se – navada zgrbljenosti, ko zaradi mraza potegneš glavo med ramena, mi je ostala še iz dolgih let dela na terenu, kjer me je včasih tako zeblo, da sem se smilila sama sebi. Ampak današnje jutro je prijetno – kljub sivini in dežnim kapljicam, ki me prisilijo, da razprem črn dežnik.

Stojim na križišču, ko zaslišim zvon, ki vabi k jutranji maši in ob bok se mi pripelje sosed – nikoli se ne pogovarjava, le nemo pozdraviva z migom glave. Zadnjič sem ga videla kako je pred cerkvijo pospravljal osule smreke in prepričana sem, da se tudi zdajle odpravlja tja. Spomnim se na njegovega brata – v osnovni šoli sva bila sošolca – bil je ministrant in popolni odličnjak, in ko je odšel na študij medicine, ni bil nihče presenečen. Zato pa toliko bolj, ko smo zvedeli, da je zaradi nesrečne ljubezni poskušal narediti samomor.

Prečkam cesto in nadaljujem po ozki asfaltni poti, ki so jo naredili na kolovozu, ki je včasih pripadal naši kmetiji. Vodil je do njiv in naših travnikov. Potem pa, saj veste kako je bilo, je kar naenkrat to postala cesta od vseh nas. Še danes se vidi kje je stari oče utrjeval kolovoz z lešem iz Cinkarne, saj je tam asfalt lep, medtem ko je ob straneh ves razpokan in se delajo globoke kolovoznice.

Nenadoma opazim, da mi nekdo prihaja nasproti. V postavi, oblečeni v črno in rumen odsevni telovnik, prepoznam nekdanjo sodelavko. Suhceno bitje z neverjetno disciplino – teka prav vsako jutro, in močno karierno željo. Na kratko se pozdraviva z Dobro jutro in brez odvečnih besed nadaljujeva vsaka v svojo smer.

Na nadvozu čez avtocesto se ustavim – vedno. Gledam dol promet, ki je redek – prezgodaj je še, trgovine so zaprte, vreme pa slabo. Ko sem bila majhna punčka sem se s kolesom pogosto vozila na ta isti nadvoz in opazovala neskončne kače vozil, ter se venomer spraševala kakšne usode imajo ti ljudje, ki hitijo tam doli pod mano. Vsake toliko mi je potrobil kak osamljen tovornjakar. Takrat mi je to bilo všeč in pomahala sem jim. Morda pa so zaradi tega le bili kakšno minuto dobre volje. Gledam v sivino, ki jo razdeljuje prekinjena bela črta in razmišljam, kaj se plete po glavi tistim, ki se odločijo, da jim to življenje ne nudi več ničesar kar bi jih zanimalo ali razveseljevalo. Verjetno je tudi v njihovih mislih sivina, le da ni nikjer nobene bele črte, ki bi vsaj malce razbila monotonost.

Na tleh se pojavi plast rumenih ginkovih listov, med njimi pa leži živo rdeč javorjev list. Pogledam naokoli kje raste drevo, a za živo mejo opazim le dva ginka, ki ju je nekdo posadil preblizu skupaj – ali ne ve, da je to mogočno drevo, ki potrebuje prostor za svoje veličastne veje!? Javorja ne vidim. Očitno je njegov list, od kdo ve kod, prinesel jutranji veter. Sklonim se in ga pazljivo zgrabim za pecelj, da mi ne odleti kot tisti pred dnevi, a ta se kar drži in noče nikamor. Baha se s svojo rdečino, a ravno ta pomeni, da se njegov čas izteka.

»Na prodaj« – hiša, ki so jo renovirali, misleč, da se bo vanjo vselil vnuk umrlega gospoda, se očitno prodaja. Nikjer nikogar, zato stopim na dvorišče. Staro hišo stila, ki smo mu včasih v šali rekli transformator, so prenovili v sodobno črno-belo stavbo, z odlično rešenim lesenim vhodom za prijeten, topel poudarek, a kaj, ko so najlepša okna dnevnega prostora obrnjena na jug, kjer le nekaj metrov stran, nekdo zida novo hišo. Očitno so s prodajo zamudili kak mesec. Kdo bo hotel gledati v zid sosednje stavbe? Preden grem, še poberem kamenček, ki me navduši s svojo belino in gladkostjo in si ga potisnem v žep. Rada ima kamne in od majhnega si ji tlačim v žepe. Včasih sem si zanje sposodila celo očetove  – njegovi žepi so pač bili večji.

Pridem do pekarne, kjer običajno diši po sveže pečenem kruhu – ni ga parfuma, ki bi dišal tako lepo in v človeku vzbudil toliko toplih misli. Na tleh zagledam podobico Marije Zaščitnice s Ptujske Gore. Zanimivo. Marija ima ogromen plašč s katerim varuje vernike, ona sama pa tule vsa razmočena leži na tleh. Poberem tudi njo.

Pot zavije v dolgi levi ovinek in preseneti me, ko pred gostilno, na drugi strani ceste, vidim gnečo, ki mi je naravnost neprimerna za tak dan, za tako jutro. Za mizami sedijo moški, ki pijejo kavo, kadijo in si imajo neverjetno veliko za povedat. Jaz ob jutranji kavi hočem mir – besede so mi povsem odveč, saj ima človek vendar potem cel dan, da pove kar se je namenil. Zaslišim smeh – se pogovarjajo o dogodkih prejšnjega dne, morda noči? Se odpravljajo na delo, ali gredo šele spat?

Piš nasproti vozečega avtomobila, z bankine, pred moje noge, prinese talon letošnje vinjete. Čas se ji izteka in potrebno bo kupiti novo. Letos bodo elektronske – tudi na tem področju prihaja do sprememb, čeprav so se napovedovale že par let. Povozil me je čas – meni so bile všeč te, ta-stare. Ko si se nameščal na sedežu tako dolgo, da ti je bilo udobno, slekel barvno plast in nato nisi vedel kam pravzaprav položiti roke, da jo boš namestil kar najbolj optimalno. In preden si se odločil za tisti zadnji pritisk, ti je kar malce dvignilo adrenalin, saj si vedel, da ni popravka – ko enkrat prime, jo s potegom stran raztrgaš ali vsaj zakriviš, da reva dobi oznako Neveljavna.

Slaba volja neprespane noči in polite kave je malce zbledela. Slečem jakno in sezujem čevlje. Na bež tepihu, ki ga popestruje nekaj rjavkastih pik, zagledam dve blatni stopinji – le zakaj imam v predsobi svetlo preprogo?! Verjetno zato, ker želim, da pride človek v svetel dom. Na steni, zraven stikala za luč, mi še vedno visi lesena tablica in na njej, v veselih barvah, piše Objemi me. Morala bom prestaviti monstero, ki zadnje čase raste kot za stavo in je napis že dodobra prekrila.

Vključim štedilnik in pristavim džezvo za kavo.