Pisanja

Predlog

Pred vami je NOVA – TRETJA kratka zgodba. Nekateri ste želeli malce več žgečkljivosti, namigov. Res ne vem kako mi takšno pisanje leži, ampak je, kar je. No, namigov ne manjka, nekaj prozornih, za druge je treba morda malce bolj pozorno branje.

**********************************************************************************************************************

Malce natrgan rob barskega stola jo zoprno tišči v desno stegno, da se že tretjič presede. A ni kriv le zguran stol, ampak tudi njeno krilo. Prekratko je.

‘Le koliko riti ga je že drgnilo,’ pomisli in z glavo pokima natakarju, ko obriše zasvinjan šank pred njo, da vlažen zasije izpod luči nad njim. Ležerno se poigrava s plastičnim zobotrebcem in po širokem kozarcu za martini preganja dve olivi. Rada ima olive. Tiste s koščico, ker so zabavnejše. Ujame eno in jo neusmiljeno nabode ter si jo vtakne v usta. Potisne jo v kot, da se ji na ličnici pojavi izboklina in začne igro, ki se bo za okroglo zeleno revo slabo končala. Pazljivo jo pregrizne in se z jezikom spretno loti ločevanja mesa od koščice, ki jo čez čas pljune na čipkasti prtiček pod kozarcem.

Zavrti si malo črno zapestno uro, ki ji jo je pred leti podarila prijateljica. Spomni se kakšni revi sta bili takrat, zato je težko kupljeno darilo še vedno nosila. Nekaj čez deseto je. ‘Dolgo se že nisva slišali. Vse od …’ zavzdihne in pomisli ‘Le kje si zdaj?’

»Je prosto?« zasliši moški glas, ki ni počakal na odgovor in se je nepovabljen poknil na stol zraven njenega.

»Taka lepa ženska ne sme sedeti sama,« nadaljuje. Dobesedno zvije jo v želodcu. ‘Moj bog, bruhala bom. Majke mi, da bom bruhala.’

»No, zdaj ni več prost, a ne.« mu odgovori, in v ogledalu na nasprotni strani šanka zagleda natakarja, ki se reži, ob tem, ko odlaga še vroče kozarce na zgornjo polico.  Na desni roki ima tatu zmaja.

Nepovabljen moški se zakrohota in z roko namigne natakarju, da želi naročiti.

»Hahaha, všeč so mi ženske s smislom za humor.« razpreda, medtem ko naroči dvojni viski z ledom in ‘isto za lady’, brez da bi jo sploh vprašal kaj bo.

‘Le kaj je smešnega,’ pomisli in nabode še drugo olivo. Počasi začne z njo krožiti po kozarcu in se  odloči sprejeti pogovor z neznancem v odpeti beli srajci. Črna kravata mu razrahljano visi okrog ovratnika. ‘Očitno želi povedati, da je poslovnež, ki se je po napornem dnevu dal na off,’ pomisli. Trd črn kovček, z zabrisano številčnico in oguljenim vogalom, je postavil na tla, ob stol.

Natakar predenj postavi Jacka, pred njo pa se znajde nov kozarec martinija z dvema olivama in plastičnim zobotrebcem v neonsko roza barvi. Tokrat ji ga je postavil na zlato-čipkast podstavek. Ko je bila majhna je zbirala prtičke. Celo škatlo jih je imela in neskončno se je veselila vsakokratnega prihoda očeta s službene poti, saj ji je vedno prinesel kakšnega.

‘Samo bedak z ledom uniči dober viski!’

Počasi se obrne proti njemu in zaprhuta s trepalnicami, da bi ji zagotovo odpadle, če ne bi ravno prejle odprla nove stekleničke lepila. ‘No, pa dajmo. Saj znam.’

»Hvala. Res prijazno od vas,« se zahvali, čeprav je spila že dva martinija in si tretjega res ni želela.

»Ne, ne. Tako se pa ne bova šla. Jaz sem Peter in midva se morava definitivno tikat.«

Malce plašno se mu nasmehne, seže po kozarcu in nazdravi ob njegovega, da oliva skoraj poleti v njegov viski.

»Ups, smo malce nervozni,« ugotovi in si hiti brisati manšeto srajce. »Ni potrebe. Ne grizem. Ponavadi.« se zakrohota lastni domislici.

»Si pogosto tu?« nadaljuje.

»Pa ti?« mu ne odgovori.

»Ne, nocoj sem prvič tu. Službena pot se bo malce zavlekla,« zarotniško doda in ji pomenljivo pomežikne.

»Ste … mislim… si poslovnež?« vpraša kot da je to informacija, ki jo blazno zanima.

»Da,« se zresni. «Danes sem imel težek dan. Sklepali smo milijonsko pogodbo,« nadaljuje tiše in z znižanim glasom, kot bi ji pravkar zaupal tajni podatek zaradi katerega ga lahko ubijejo, ali pa vsaj njo. »Ampak smo speljali. Ti bedaki sploh niso zaštekali … hahaha … No, si bodo že prišli gor. Ampak, zdaj so podpisali. Konec. Provizija bo padla!« vzhičeno zaključi zgodbo v povsem drugačnem ritmu, na dušek sprazni kozarec in ga trdo postavi na šank. Natakarju da znak za novega, še preden pogoltne pekočo tekočino.

»Oh. Sliši se strašno razburljivo,« mu pride nasproti, ko vidi kako ponosen je na svoj dosežek dneva. ‘Moškim je všeč, če jih ženske občudujejo. Sploh, ko gre za posel,’ ji je enkrat povedal nek drug moški z razrahljano kravato.

»In kaj delaš ti?« se končno spomni biti uvideven. Poskenira jo od glave do črnih lakastih salonarjev z rdečim podplatom, in nazaj. »Si profesorica? Taka mal zajebana, a? A? Z ravnilom v roki,« ugiba in ko mu ne odgovori, malce pomisli in nenadoma mu zasije obraz: »Grem stavit, da si medicinska sestra!« pričakujoče zre vanjo kot pudelj, ki se je pravkar prekotalil preko hrbta, in sedaj čaka na briket. Pokloni mu nasmešek zaradi katerega tip plane na noge in ves vzhičen malodane krikne: »Medicinska sestra si?«

‘A mu ni ravnokar dala vedet, da je uganil,’ zavzdihne.

»Ne morem verjet. Pa ti si sanje vsakega moškega! Porednega moškega.« ji zopet pomežikne.

‘O, fak, sam naj ne pride zdajle z vprašanjem …’

»A ste res medicinke spodaj brez hlačk?«

‘Jezus, kak kreten!’ jezno ugotovi in mu nameni zgrožen pogled. Očitno si je napačno razlagal vzrok njene rdečice, saj nadaljuje v stilu psa, ki mu je v nos butnil vonj po žrtvi.

»Daj, no. Naj ti ne bo nerodno. Meni lahko poveš,« pokroviteljsko nadaljuje, njegova režeča usta pa razkrijejo poceni protetiko, ki naredi zobovje preveliko in groteskno plastičnega izgleda. Sede nazaj in s prstom zdrsi po njenem stegnu proti robu krila.

»Ne bodi jezna. Samo hecal sem se,« želi popraviti vtis, a je jasno, da se zabava in je še vedno pod vtisom ugotovitve, da nosi uniformo. Všeč so mu ženske v uniformi. Katerikoli. »Imam pa predlog,« nadaljuje svoj pohod. Nagne se proti njej in ji povsem od blizu, da čuti na obrazu njegovo okajeno sapo in zavonja njegov znoj, reče: »Sleci si hlačke.«

Njena desna obrv se v nejeveri privzdigne in ji na čelu zariše dve poševni gubi.

»Resno. Pojdi zdajle na wc in si sleci hlačke. Saj boš samo ti vedela za to. No, pa jaz.« ji že tretjič pomežikne, da pomisli, če ni to morda njegov tik. »Boš videla kako bolj samozavestno se boš počutila. Kako bolj seksi,« oblizne si debelo ustnico, katere linijo prekinja sled neke stare brazgotine. ‘Očitno jih je enkrat dobil po gobcu.’

Njegov prst se preseli na notranjo stran njenega stegna in začne lesti še višje.

Obrne se nazaj proti šanku in odločno potegne predse tretji martini. Spije ga v eksu, nato pa si v usta vtakne obe olivi hkrati, da je mahoma podobna ženski iz reklame za Ferrero Rocher. No, vsaj bila bi, če bi reklamo malce podaljšali.

»Opaaa. Imaš pa velika usta.« z roko si seže v mednožje in si popravi hlače.

Stisne zobe, da revi v momentu razpadeta na drobne koščke in se trpek okus razlije po jeziku. Koščici, nič kaj damsko, izpljune v prazen kozarec in ga odrine na nasprotni rob šanka. Pogled ji za hip poboža sveže nalakirane nohte. Tokrat je zanje izbrala predrzno rdečo barvo in še vedno so ji všeč. Kot taki mali hroščki so. Žal ji je, da ne more nositi res dolgih, a jo ovirajo pri delu. Po tistem, ko si je enega grdo zlomila in je od bolečine dvajset minut preklinjala kot star zidar, si jih je dala skrajšat.

»Kaj, če nazdraviva najinemu snidenju? Imam občutek, da se bo tole srečanje zanimivo končalo.«

‘No, samozavesti mu res ne manjka,’ se nasmeje in zmaje z glavo.

»Haha, sem vedel, da si nagajiva. Prav rad bi te videl v sestrski uniformi,« seže po svežem kozarcu Jacka z ledom, da zarožlja.

***—-***

Na odru za njo se začne predstava in zavrti se, ob tem pa jo natrgan rob stola spet zoprno podrgne. Tip si končno sname kravato in jo stlači v žep, s katerega mu visi dolga rjava nitka. V eni roki drži kozarec, z drugo pa si odpre še en gumb srajce in si raztegne vratne mišice kot boksarji pred začetkom borbe. Glasba, oder in rdečelasa striptizeta ga tako očarajo, da za nekaj časa pozabi na njo.

‘Dobra je,’ ugotovi ob opazovanju telesa, ki kaže osupljivo gibčnost, glede na debelo plast pudra, s katero so pokrite prve resne gube.

Bleščice mikroskopsko majhnega modrca, ki pokriva le prsne bradavice, se drzno spogledujejo z reflektorsko svetlobo in slepijo gledalce, ki ji za rob svetlikajočih se hlačk zatikajo bankovce.

‘In to v štiklah z absurdno visoko peto, ki ji jih na nogah držita samo dva trakca. Svaka ji čast!’

Čez nekaj časa opazi, da tudi ona z zanimanjem spremlja zapeljevanje na odru in butne: »Imaš rada ženske?«

Rdečelaska se vzboči, da moškemu ob robu odra poide sapa. Potne srage mu silijo v oči in nervozno si rahlja ovratnik srajce v havajskem vzorcu.

‘Lepo telo ima,’ pomisli. »Ja. Itak, da imam rada ženske.«

»Bi hotela v troje?« presenečen nad lastno drznostjo, in opogumljen zaradi alkohola, postavi vprašanje ob katerem se v trenutku zave, da ne ve kako bo odreagiral, če bo rekla ‘Da’.

»V troje? Jaz spim samo z moškimi.«

Tip si olajšano oddahne: »Ja, seveda. Sori.« A že čez nekaj trenutkov, poln sebe: »Nekdo kot ti sigurno ni za take igrice,« nadaljuje v tonu izkušenega loverja.

»Kakšen tip pa sem?« kmalu se ji ne bo več dalo.

»Sramežljiv! Čeprav se mi zdi, da bi znala biti res prava nagajivka, če bi te dobil v roke ta prav moški.«

»Aha. Misliš, tak kot si ti?«

»O, verjemi. Jaz bi ti že pokazal…«

Na ramenu začuti težko roko in zagleda obraz tipa v pretesni črni majici, čeprav mu je, glede na njegova ramena, verjetno večina majic pretesnih.

»Se imaš dobro?!« vpraša s tonom, ki ne dopušča drugačnega odgovora kot pritrdilnega.

»J..j..ja. Odlično!« zajeclja.

»Malo bom prekinil vajino kljunčkanje,« in se obrne proti njej. »Pripraviti se moraš.«

Ko se sreča z zmedenim pogledom večernega osvajalca, vrže glavo v znak in se na glas zakrohota.

2 komentarja

  • admin

    Tule se vam nekako ne da komentirati. Sem pa toliko bolj vesela, da pridno komentirate in podajate mnenja na moji FB strani. Zelo sem vesela vašega odziva.

    Vabljeni še naprej.

    Vanja

  • Vanja

    Preneseno s FB:

    Anita Pintar: Dobra zgodbica 👏👏in zelo, zelo dober opis tipičnega prepotentnega moškega,po vsej verjetnosti poročenega, ki si dviguje ego s kao svojo kariero in butastim osvajanjem in si misli, da je od Boga poslan, ker ima nekaj med nogami, hahaha…zelo resnično :)😂😂
    Vanja Tajnšek: Anita Pintar to zgodbo si s svojim komentarjem na prejšnjo zgodbo izzvala ravno ti.
    Anita Pintar: Super je…ker tako naprej👍👍

    Biserka Kisic: Hej, super opisano, zelo živo in doživeto! Sem se parkrat konkretno nasmejala, ki sem si prestavljala sliko, ki jo rišeš. Kul! Se veselim nove!😁👍

    Vanja Tajnšek: Dejansko so lajkali trije moški 😉

    Gorazd Golob: Zakaj pa ne, vem kako je če te žuli barski stol 🙂 in nagonov ne moreš zatret, lahko jih kontroliraš. Samozavest in nesamozavest pa tudi hodita z roko v roki. Sam opažam veliko podobnosti med živalmi in ljudmi v obnašanju, samo da mi se jih trudimo skriti ali zaviti, živali pač direkt. Najmočnejši lev dobi vse samice, dokler ne pride močnejši, uspešni ljudje ravno tako mislijo, da jim nekaj pripada že zaradi njihove “veličine” (seveda je vse to odvisno od zornega kota). Še vedno najbolj všeč prva zgodba, so mi pa vse všeč. Pa če se najdem v njih ali ne… Odlično ti gre pisanje teh zgodbic, kaj vse moraš narediti, da prideš to tega (zlomljena noga?)
    Vanja Tajnšek: Gorazd Golob Hvala za komentar. Imaš prav. V vsem. Bolniška pri kateri te boli samo noga je vsekakor “dobrodošla”. Nikamor ne moreš, glava pa je ok in polna idej. Kratke zgodbe so mi všeč, ker nimam energije/živcev/navdiha/motivacije za “dolga početja” česarkoli. So pa hkrati težke, ker moraš v majhno “količino” spraviti zgodbo. Se prehitro naveličam? Kaj pa vem – menim, da gre bolj za to, da bi rada poskusila toliko različnih reči. To v bistvu ni ok, saj najbrž ne moreš biti res dober v ničemer, če se posvečaš toliko različnim rečem. Že nekaj časa me npr. spet noro drži, da poskusim kaj lepega naslikati – ah, vonj po barvah in razredčilu 😉 Ampak, konec koncev – naj se vse življenje ukvarjam samo s pisanjem, samo s fotografiranjem? Eni se in postanejo mojstri, ampak kaj, ko mene zanima tooooliko različih stvari 🙂

    Sonja Buhvald: Odlično! In zopet zanimiv konec 🙂 Občudujem tvojo domišljijo 😉

    Miro Zalokar: Vanja, z užitkom prebral vse tri…👏👏👏

    Peter Gominšek: Frajer, ki je svoje poslovne partnerje nategnil…pa se veseli provizije..Ona ne ve kaj bi sama s seboj in je prisiljena poslušat takšnega idiota. Seveda, če ji bo šef ukazal še kaj drugega kot poslušanje bo pač naredila to..Žgečljiva zgodbica.. ja mogoče zaradi zaradi natrganega barskega stola. Mogoče bolj tragedija, ki kaže usodo ženske v nekem “slači baru”. Še Cankar ne bi mogel bolj napisati ujetega trenutka..Čestitke..
    Vanja Tajnšek: Hvala za komentar. Vsekakor je v tej kratki zgodbi več “pod-zgodb”. Odnos ženske do moških: do “podjetnika”, do šefa, natakarja in, če je kdo zaznal, tudi o očetu nam pove zelo veliko. Odnos do prijateljice, ki ju je ločila – mogoče enaka usoda. A očitno ji ne gre slabo – o čemer pričajo salonarji z rdečim podplatom – ženske vedo o čem govorim, pa še kaj bi se našlo.
    Peter Gominšek: “ženske vedo o čem govorim”…Christian Louboutin ….tudi moški poznamo to štorijo..ja res ji ne gre slabo… saj si jih je pošteno zaslužila…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.