Fotostorming SENCE

Pozdravljeni.

Sence, tiste tihe spremljevalke, včasih hotene, zaželjene, včasih prav napotne in zoprne. Lahko nam prav pošteno predramijo domišljijo in jo spotencirajo do pravega pravcatega strahu.
Rišejo čudne podobe po zidovih in poteh, nam enkrat naježijo lase in nas drugič nasmejijo. Se enkrat prav našopirjeno bahajo pred nami in se drugič prav pritlehno plazijo za našim hrbtom. Nas naredijo velike, suhcene, marogaste ali prav neverjetno dolge. So prav zanimiv pojav, ker za svoj obstoj nujno potrebujejo svetlobo, ki pa je hkrati tudi njihova smrt.
Če pomislim – grdo delamo z njimi – hodimo po njih, njihovo podobo izkoriščamo za svoje fotografsko izražanje, da ne rečem izživljanje, in ko so nam v napoto jih brezsrčno prepodimo s fleši, odsevniki ali pač z lučjo.
Sence so globoke in v nas predramljajo najrazličnejše občutke, a so neotipljive, zato se ne gre preveč zanašati na njih. Skrivati se v njih je kratkega veka, saj se dolžina senc spreminja s svetlobo. In dobro je zbrati pogum in stopiti iz njih, saj se takrat brez dvoma znajdemo na svetlobi. In svetloba je dobra, mar ne? Jemljimo sence, kot kraje počitka, ko rabimo predah, mir, morda malo igre, a naj nam ne zapašejo preveč, saj se bomo navadili izogibati viru – viru svetlobe, toplote, realnosti.
Upam, da ste dobri mojstri senc in da veste kdaj je pametno prižgati luč in stopiti senci za vrat.

lp, Vanja