Zmaga na literarnem natečaju

ZMAGA na literarnem natečaju.

.

Natečaj poezije in kratke proze Slavističnega društva Celje, ki je bil posvečen slovenskemu pesniku Antonu Aškercu, na temo “sledi dobrih del”, je prinesel zmago moji kratki zgodbi:

*

KAJ PA NAJ BI JI REKEL?

 

Stopala je po hladnem bolnišničnem hodniku.

Na desni so se vrstila bela vrata s srebrnimi kljukami, ki so bila postrojena kot čaplje, ki na bregu potrpežljivo čakajo, da večni tok reke prednje zanese nepazljive ribe.

Priimki bolnikov so obveščali, kdo je v kateri sobi, in pri trinajsti je prebrala svoj priimek. Ni si ga spremenila, ko se je pred letom dni čisto prehitro poročila s svojo srednješolsko ljubeznijo.

Dedek je bil vesel njene odločitve, čeprav ji tega ni nikoli rekel. Imel je tri sinove, a same vnukinje.

Pazljivo je pritisnila kljuko – vedela je, da glasno zaškrta, če si prehiter – in vstopila.

Ležal je vznak in smrčal. Nekdo mu je pod hrbet podložil blazino, da je lažje dihal, čeravno se ni slišalo tako. Pohrkavanje je bilo globoko in glasno in ga je na trenutke prekinjala zlovešča tišina.

Na stol je odložila vrečko z bananami ter sedla na rob postelje.

Bila je najmlajša in njemu najljubša vnukinja. Velikokrat sta se pogovarjala brez besed. Pogledi, pomežiki, smehljaji ali namrgodeni izrazi. Vse to sta poznala na drug drugem in točno vedela, kaj, zakaj in čemu.

Odprl je oči, se privzdignil, a se je nasmeh že naslednji hip skremžil od bolečine.

»Počasi,« je rekla in mu privzdignila vzglavje.

Popadel ga je kašelj, ki se je k sreči kmalu umiril. V robec, ki ga je privlekel izpod vzglavnika, je pljunil zdrizasto sluz, ki jo je pazljivo zavil in spravil v širok rokav, kot je to videla početi sosedovega Toneta, njegovega kamerata, s katerim sta nekoč globoko pod zemljo kopala rudo.

»Imaš banane?« jo je vprašal.

»Imam,« je potrdila in segla po vrečko, a je le zamahnil z roko.

»Mi boš danes brala časopis?«

»Kaj če bi se danes pogovarjala?« je odvrnila. »Nekaj sem razmišljala.«

Postal je radoveden in vznemirjen. Velikokrat sta premlevala resne teme, za katere bi se ljudje čudili, če bi ju slišali v zagonu razprave. Nista se dobrikala drug drugemu in prikimavala besedam, če sta bila različnih mnenj. Kljub temu, da je bila veliko mlajša, je bila pronicljiv sogovornik z ostrim jezikom, on pa odprtega duha in z obilico življenjskih izkušenj.

Popravila si je krilo in vprašala: «Si kdaj razmišljal o nesmrtnosti?«

Vprašanje ga je osupnilo.

»Za božjo voljo, deklič! Kdo si vendar želi biti nesmrten?« zajel je sapo in nadaljeval. »To pomeni, da bi živel večno.«

»No, pa če bi lahko, bi živel večno?«

»Ne!« je bil odločen.

»Zakaj ne?« je vprašala in še zadnji hip dodala: »A ne bi to bilo super?« kajti skoraj ji je ušlo predrzno vprašanje, Zakaj pa si potem na zdravljenju?

Sumničavo jo je gledal v obraz, kot bi sumil, kaj se ji mota po glavi, zato je zardela do ušes.

»Želim si le še nekaj časa preživeti s tabo, ti čveka,« je rekel tiho. »Nikakor pa si ne želim nesmrtnosti. Si predstavljaš, kako utrujajoča mora biti?« se je skušal pošaliti.

»Jaz pa bi rada živela večno,« ga je presenetila s trditvijo, ki ji jo ne bi pripisal. »Ampak ne čisto tako … Mislim, no. Ne bi rada res živela večno, bi pa rada naredila nekaj, kar bi ostalo za mano. Nekaj, po čemer bi se me ljudje spominjali.«

»Mhm,« je prikimal. »Razumem. To pa je nekaj drugega. Sem že mislil, da te je zgrabil napuh.«

»Deda, no!« je bila užaljena – ne čisto zares.

»In kaj imaš v mislih?« jo je pobaral, prepričan, da je poznala odgovor, še predno je stopila v bolniško sobo.

»Napisala bom knjigo!«

»O-la-la. To pa je odločitev. Sploh ne slaba. Kaj slaba – krasna je!«

Vzklik mu je vzel sapo in odnesel velik del energije, ki jo je čuval za njuno srečanje.

»Ne vem še, » je skomignila z rameni, po tihem, vesela, da ga je ideja navdušila. »Morda pa napišem zgodbo o tebi.«

Presenečeno jo je pogledal, nato pa bruhnil v glasen krohot, ki je priklical dežurno sestro iz sobe na začetku hodnika, da je prihitela pogledat, kaj se vendar dogaja s čemernim starcem, ki se ni pogovarjal z nikomer.

Odpodil jo je z zamahom roke, ne da bi ji namenil eno samo besedo.

»In kaj bi napisala o meni?« je hotel vedeti.

»Da si trmast,« mu je ponagajala in ga pobožala po roki. »In da si živel tisoč zgodb,« je dodala, »a mi tistih najbolj zanimivih, skoraj zagotovo ne boš nikoli povedal.«

Spoznanje, da bo zanje zmanjkalo časa, saj je za mnoge od njih bila še premlada, je obviselo v zraku.

»Kaj še?« je prekinil nelagodno tišino.

Stresla je z glavo, si pramen las potisnila nazaj za uho in se delala, da razmišlja. On pa je točno vedel, da je plan že zdavnaj razdelala do podrobnosti in se le malce afna. Zabaval se je ob misli, da ji je nerodno priznati, kako natančna in organizirana je. Kako odraslo razmišlja in kako zrelo si zastavlja cilje, v katere ni nikoli podvomil.

Edino s poroko ga je presenetila, pa se je na koncu tudi z njo strinjal, čeprav ga ni nikoli prosila za dovoljenje.

»Zagotovo moram napisati kaj o tvoji radoživi mladosti, pa o vojni in babici, ki te je čakala, da se vrneš,« je naštevala, on pa ji je pomežiknil.

»In o rudniku seveda,« se je zresnila. »Toliko let si odhajal v tiste rove! Pa o Ivanu in Samirju, ki ju je zasulo, bi tudi morala napisati zgodbo, a ne?«

Prikimal je.  Spomin na tisto nezgodo ledeno mrzlega zimskega dne v januarju je bil še vedno živ. Koliko ur se je še s tremi kolegi trudil rešiti prijatelje, na katere se je udrl strop! Izeta so čudežno hitro rešili, potem pa … Trmasto vztrajanje, ko je bilo že vendar jasno, da ostalima dvema ni rešitve, je skoraj stalo življenja njega samega. Prehitro sta morala umreti. Zanimivo, da je omenila ta dogodek, je pomislil. Zadnje čase je veliko razmišljal o njem.

Veliko je razmišljal o smrti. Se sam s sabo šalil, da nas je na svetu itak preveč in da je smrt ljudi rešitev za zemljo.

Nenadoma so se odprla vrata in vstopila je skupina zdravnikov in sester, ki so hodile za njimi.

»Vizita,« je zaklicala ena od njih. »Dajmo se poslovit.«

Vrgla se mu je v objem in mu, še sama ni vedela zakaj ravno zdaj, šepnila: »Nikoli te ne bom pozabila.«

Nasmehnil se ji je in jo poljubil na čelo.

»Všeč mi je taka majhna nesmrtnost,« ji je rekel, preden je ihtavo odhitela.

Kaj pa naj bi ji rekel?

Da vse živo enkrat umre in da je najbolj nesmrtna smrt sama?