Fotostorming PUSTNE MASKE

Pozdravljeni,

ne, nisem pozabila napisati spremno besedilo našega tokratnega Fotostorminga – PUSTNE MASKE. Sem le precej časa razmišljala ali naj sploh kaj napišem. Dejstvo je namreč, da ne maram mask.
Morda se je vse skupaj začelo, ko sem bila mala puža in sem s svojimi dolgimi lasmi in karakterjem bila odlična Pika Nogavička. Vsaj tako je mislila moja teta, ki mi je vsako leto z neznanskim veseljem v kite vpletala žico, da so potem stale bolj ali manj pravokotno na moja ušesa. Vse skupaj sem najbrž prestajala, ker sem bila noro zatreskana v konje. In spomnim se, da me je vedno, vedno zeblo, kot sto vragov.
Enostavno mi maske niso všeč. Pravzaprav ne, maske so lahko fantastično lepe – kar bo najbrž videti že v ponedeljek, ko bodo društveni kolegi pokazali svoje fotke iz Benetk, niso mi všeč ljudje za maskami. Ne vem kaj si naj mislim o moškem, ki se za pusta obleče v dojenčka?! In kaj o ženski, ki se obleče v cipo. Če se človek ne more veseliti in znoreti brez mask, potem je za psihiatra. Sem pregroba? Morda, a tako pač mislim.
Vse preveč je okoli nas vsakodnevnih mask. Zaigran nasmeh trgovke, ki bi te najraje nekam poslala, ko jo prosiš, da naj ti hlebec kruha, ki ti ga ravnokar tišči v vrečko, zamenja za tistega drugega na polici, ki je bolj zapečen. Nasmeh in ponižnost natakarja, ko ga prosiš naj ti zamenja kozarec, ker je na tvojem še ostanek roza šminke. Da ne bi raje zašli med politike – ne, res ne, ker vam kar naenkrat ne bo več dišal niti na sveže posladkan krof.
Še najbolj brez mask so mesarji – vsaj tisti moj, ki ga poznam. Se je prav simpatično spričkati z njim, ko oba točno veva za kaj gre – on bi mi rad podtaknil masten kos govedine, jaz pa z milim pogledom odločno zahtevam, da mi kos obrne in … zamenja z drugim. In točno vem, da se mu dopadem, ker se po tistem »Še kaj gospa?«  in »Ne, hvala.«  oba drug drugemu navihano nasmejiva.

Morda so mi do neke mere simpatične otroške maske. Narisane maske, ki ohranijo pristen nasmeh in sledi sladkorja na nosu.

Vanja, 09.02.2013