VANTAJ

    NI MI VSEENO    

   Pozdravljeni, zadnjič so bile na delu podzemne sile in ni bilo nič z ogledom fotografij  Fotostorminga, pa sem mislila, da bom imela en teden pavze 😉Tema je tokrat široka, kot so le lahko PODHODI in PODZEMNE. Se pravi niti ne tako zelo.Podhod je pač pot pod cesto, železnico, stavbo, niti ne ne-vem  kako strašno dolg, saj bi potem govorili o rovu ali tunelu. Zna biti precej klavstrofobična zadeva in še sreča, da se vedno najdejo nadobudneži z idejami in spreji in jih popestrijo z barvnimi grafiti in političnimi pamfleti. Lahko bi rekli, da jih spremenijo v časopis. Luštno, ne? Človeka privabijo, da v njih celo postoji in ne da…

 Pozdravljeni, tema tokratnega Fotostorminga je ULICE. Le zakaj me zadnjič ni nihče opozoril, da sem samovoljno, a nehote spremenila temo in jo iz Pustnega časa zožila na Pustne maske. Precej slepo ste mi sledili 😉Torej, ulice – bom, tako kot ponavadi napisala kakšno o »ulici«, pa jo dajte vi namnožit.Lahko bi začeli: »Najprej je bila čisto navadna cesta potem pa so jo ogradili in nastala je ulica.« Ulica je ena taka zanimiva reč. Lahko je široka, ravna, nerazsvetljena, celo slepa, romantično zasnežena, najlepša pa je, ko je zaprta za vozila in se po njej sprehajajo pešci, kužoni (moja novo-skovanka za pse) in podijo brezskrbni otroci.No, ulica  lahko postane tudi precej…

Dobila sem mail, ki sem se ga zelo razveselila. Link do t.i. Flashmoba  La Traviata  Ne vem zakaj me ti posnetki vedno neznansko osrečijo. Resno – dobim solzne oči in cmok v grlu. Ljudje so vedno presenečeni, prijetno presenečeni, nasmejani in navdušeni. A, ne bi bilo lepo, če bi bili vedno tako prijazni drug do drugega? Si poklonili, kar tako brez razloga, lepo besedo, nasmeh, morda celo objem. Neznanca s katerim stojite ob pultu in čakate na postrežbo, povprašali kako je kaj. Saj pade včasih takšna opazka, a je praktično vedno na temo politike ali kakšne druge tegobe, nikoli pa z namenom tistega drugega spraviti v dobro voljo. Si upate nekomu, ki…

Pozdravljeni, ne, nisem pozabila napisati spremno besedilo našega tokratnega Fotostorminga – PUSTNE MASKE. Sem le precej časa razmišljala ali naj sploh kaj napišem. Dejstvo je namreč, da ne maram mask.Morda se je vse skupaj začelo, ko sem bila mala puža in sem s svojimi dolgimi lasmi in karakterjem bila odlična Pika Nogavička. Vsaj tako je mislila moja teta, ki mi je vsako leto z neznanskim veseljem v kite vpletala žico, da so potem stale bolj ali manj pravokotno na moja ušesa. Vse skupaj sem najbrž prestajala, ker sem bila noro zatreskana v konje. In spomnim se, da me je vedno, vedno zeblo, kot sto vragov.Enostavno mi maske niso všeč. Pravzaprav…