Bilo je nebo po nevihti in spomnila sem se cvetočega drevesa na hribčku.

Všeč mi je bila podobnost linije pokrajine, drevesa in mačke.

Začenjam z novo serijo: DREVESA – ta ponosna bitja. Že od malega imam rada drevesa in ogromno ur sem kot punčka preživela v domačem gozdu, gaju. Božala trave in praproti, zrla v krošnje in občudovala veje, ter njih skrivenčenost, se pogrezala v smaragdne zaplate mahu. Gozd mi je bil povsem drug svet – odmaknjen od vrveža, skrivnosten, poln vidnih in nevidnih bitij. Z igrami senc in naznanimi zvoki kot otroku včasih celo malce strašljiv. A, vedno znova neustavljivo vabljiv.