7000 km

7000 km z avtobusom 2. del

Kraje in mesta skozi katera sva potovala in kjer se je avtobus ustavil za nekaj minut ali pa pol ure, ne bom opisoval v polni veličini. Ne bom navajal zgodovine, ampak zgolj dejstva zakaj je neko mesto znano v Avstraliji in morebiti popotnikom oz. turistom, ki so kdajkoli tu preživeli lepe trenutke.

Na avtobusu sta dva šoferja in tisti, ki je vozil nas je pospremil z besedami:« Vsi, ki ste na novo – lepo pozdravljeni. Pred nami je še 1770 km oz. 25 ur vožnje. Jutri ob 9h zjutraj bomo v Brisbanu. V hladilniku je voda in sokovi in si postrezite. Na avtobusu se ne je, saj bomo za vsak večji obrok stali. Prepovedano je kaditi. Imam veliko VHS kaset, če je kakšna posebna želja videti kak film, bom pogledal ali ga imam. Tudi glede klime povejte kakšno si želite. Vsakih 6 ur se bova s kolegom zamenjala. Vsem želim srečno vožnjo! Prva postaja bo Cardwell.«

Torej Cardwell je tu. Postali bomo 15 min. v pubu Annie's Kitchen. Cardwell je majhno mestece z dobrimi 1000 dušami. Prvi belci so sem prišli leta 1864. V mestu in okolici živi precej Aboriginov iz dveh plemen. To so plemena Dyrbal in Warrgamay. Mesto ima en hotel.

Hitimo naprej in pridemo v Ingham. Tu je doma najmočnejša skupnost Italijanov v Avstraliji, ki imajo svoj festival v juliju. Takrat ne manjka italijanskih specialitet in njihove glasbe. Že prej sva bila v tem mestu, kar tako na izletu. Blizu je najvišji slap v AU, visok 305 metrov, prav tako je blizu Hitchinbrook Island, ki narodni park. V njem živi 230 vrst živali. Tako zdaj pa še 110 km do Townsvilla, ki je poleg Cairnsa največje mesto v tem predelu QLD, ki mu pravijo tudi FNQ (Far North Queensland). Mesto ima kakih 175.000 ljudi. Ima znameniti akvarij z ogromno vrstami živali, ki sicer živijo na Velikem Koralnem Grebenu, zraven pa še muzej, ki govori o zgodovini tako tega grebena kot času prvih priseljencev. Akvarij je vsekakor vreden ogleda, v njem imajo na primer edino vrsto morskega psa na svetu, ki leže jajca v pesek in se pač na tak način razmnožuje. Na enem prejšnjih izletov sva si to ogledala. V mestu so kar trije botanični vrtovi, na sredi mesta pa je hrib Castle Hill, visok 292 m iz rdečega granita. Mesto je na Božični večer leta 1971 dodobra uničil ciklon Althea, sicer pa so imeli v 100 letih kar 7 uničujočih ciklonov. Stali smo morda 10 minut.

85 km južneje je mestece Ayr z okoli 8000 prebivalci. Okoli so same plantaže sladkornega trsa. Tega je kar 80.000ha, proizvedejo pa 1.3 milijona ton sladkorja na leto. Vstopil je en potnik.

Mater se nama že spi, pokrajina postaja enolična. Na vsaki strani grmovje, rdeča suha prst, nikjer hiše, nikjer žive duše.

Ah, Bowen, postaja pa iz prejšnjega stoletja. Veter raznaša prah okoli, menda bi eden moral priti na avtobus, pa ga ni. Šofer pravi, da bo mala čik pavza, če bi slučajno tisti potnik prišel. Ni ga bilo. Drugače pa za Bowen kot mesto sploh ne vem kaj bi povedal. Zgleda kot divji zahod, več konjev kot avtomobilov. V okolici pa so velike plantaže paradižnika, paprike in melon. Tudi nekaj 100 dreves manga imajo.

Gremo mi raje dalje, tu je prav moreče vzdušje. Rdeče sonce počasi zahaja in pošilja neke čudne žarke na rdečo izsušeno prst. Bi rekel, da tu hodijo ponoči okoli le duhovi.

Airlie Beach, hm, tu pa je lepo. Res da je večer, a je lepo osvetljeno ob obali, z morja pa piha prijeten vetrič. Toplo je, skoraj 30 stopinj. Skupinica mladih se izkrca. Gredo v raj, ki se imenuje Whitsunday Island, obenem pa je tu raj predvsem za jadralce. Že trda tema je, ko odrinemo za Mackay…zaspiva.

Se vmes prebudim, vsi spijo, pa kje je zdaj ta kraj. No, bo že, ko bo. Zaspim nazaj, upam, da ne smrčim.

Vilc  

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja