7000 km z avtobusom 8. del
Melbourne (pogovorno Melbn) je kot vsi veste drugo največje mesto v Avstraliji. Ima 4.1 milijona prebivalcev in se je v zadnjih desetih letih povečalo za 500.000 ljudi. Melbn tako ali drugače vsi poznate, zato bi pisal o stvareh, ki so manj znane.
Leži ob zalivu Port Phillip in vanj se izliva reka Yarra, ki teče skozi mesto. Nastal je leta 1835, dve leti kasneje pa je dobil ime po britanskem predsedniku vlade. To je bil William Lamb, 2nd Viscont of Melbourne. Angleži so se odločili, da je tu tisto mesto, kjer bi ljudje najraje živeli.
Ima najdaljšo tramvajsko mrežo na svetu in veliko letališče Tullamarine. Ko so leta 1851 odkrili zlato v Victoriji, je začelo mesto skokovito naraščati v prebivalstvu, gradbeništvo pa zacvetelo kot še nikoli prej v Avstraliji. Avstralska federacija je nastala 1. 1. 1901 in vlada je imela sedež v Melbnu, dokler niso zgradili Canberre, ki je kot veste glavno mesto Avstralije.
Melbn ima oceansko klimo in za mesto je značilno, da lahko doživiš vse letne čase v enem dnevu. Najnižja temperatura je bila -3 st. C, dosežena pred 112 leti, zadnji sneg je bil 10. avgusta 2005, 7. februarja 2009 pa so zabeležili 46 st. C. Kdor bo kdajkoli v Melbnu, naj si gre pogledat strogi center, ki ima zanimiv način gradnje. Strogi center ima velikost 1.6 x 0.8 km in se imenuje Hoddle Grid. Vse zgradbe so 201 x 201 m in so bile leta 1900 obrnjene 8 stopinj v smeri urinega kazalca proti magnetnemu severnemu polu. Zakaj ravno tako, mi ni znal nobeden povedati, najbrž bi moral vprašati v mestnem muzeju kakšnega kustosa. Ker se magnetno polje premika, je zdaj to 11 stopinj in 43 minut.
Mestni center je v »lasti« Grkov. To pomeni, da vse pomembne firme in banke vodi grška skupnost. Tudi cel kup pubov in restavracij je v njihovi lasti. To najbrž ni nikjer napisano, a tako pač je. Mesta mi sicer nikoli niso bila všeč, še najmanj pa velemesta. Mesto je živo ves dan in pozno v noč zaradi trum turistov, ki ga vsak dan oblegajo. Menda si Evropejci najbolj želijo, da bi delali in živeli v tem mestu. Jaz se s tem ne strinjam, vem pa, da se Avstralci tudi ne. Konec koncev imajo napis na registraciji na vrhu »in the move«, saj je znano, da ljudje iz Victorije najraje potujejo. Sem jih srečeval v Queenslandu, ne znajo vozit, drugače so pa normalni, he, he. Ampak v QLD jih domačini čudno gledajo, pa radi jih zafrkavajo. To je najbrž nek butast stereotip. Kot rečeno, mesta me ne zanimajo, napisal sem le nekaj malo manj znanih stvari. Tudi hitre prehrane ala Mc Donalds, KFC – Kentucky Fry Chicken in BaT – Big a Tomato ne maram, Ana pa zelo, zato smo najprej njo nahranili, potem pa šli v en pub na pozno kosilo. Hrana je poceni, v obrok pa je vključeno veliko točeno pivo. Je pa tipično avstralska, pečena jagnjetina, cel krompir na maslu (tak da več kot trije ne gredo na krožnik) in kup različne kuhane zelenjave. Ampak, če si lačen je to tudi O.K. Potem smo šli domov, ker so nas vse že krepko bolele noge. Pa malo dremanja se je tudi prileglo.
»Alo, gremo k mami na večerjo!« je prišel krik od nekod. Dober, dober, ne se dret, saj gremo. In smo šli. Ni bilo daleč, tam ene 20 km.
Imata (od Kerri starša) lepo preprosto hišo, zelo okusno opremljeno, v njej pa vlada neverjeten mir. Slišiš tišino tako-rekoč. Oba sta zelo prijazna in spoštljiva. Bog vedi kaj jima je Kerri naložila o nama, ker sva bila sprejeta malo manj kot z vojaškimi častmi, da se malo pohecam. Zdaj pa 3x lahko ugibate kaj je bila glavna jed? Hobotnica – ne, krokodil – ne, prase – ne, bilo je jagnje. Pa dobro, saj vem, da imajo 100 milijonov ovc, samo ni treba pretiravat s to hrano kar naprej. Saj jem vse in jo imam rad, ampak 1x, 2x na teden je dovolj, a ne. Ker sem zdaj vedel, da je oče znan, je začetna konverzacija temeljila na vljudnosti, po dveh, treh steklenicah prvovrstnega vina, pa je šlo vse lažje. On je sicer v penziji, a doma ima kot zobozdravnik polno opremljeno ordinacijo. In Kerri je vztrajala, da naj nama pregleda zobovje. Malo morbidno, no. Ampak v redu, če tako siliš. Naredil je tudi rentgenske slike in nama jih poslal v QLD. Ko sem ga vprašal koliko to stane, je rekel:« Nimata toliko denarja, ampak jaz krepko računam samo bogatim strankam. Naj plačajo, če imajo denarja, da ne vedo kaj z njim. Vidva sta naredila veliko uslugo Kerri in Keithu in to je še najmanj kar lahko storim za vaju. Jutri greste še na Phillip Island, jaz častim vse, midva pa ne greva zraven. Stari in mladi ne gredo skupaj.« Kaj bi človek lahko sploh rekel na to. Nikoli si ne bi mislil, da bo usluga tako lepo poplačana. Predvsem pa je zanimiv odziv ljudi, ki razmišljajo trezno kljub bogastvu.
V redu, potem pa hvala za vse in lahko noč. Dal sem mu zastavico Slovenije, ki sem jo imel s sabo in sem jo mislil dati Kerri, pa prej pozabil. Še dobro.
Jutri gremo pa na Phillip Island, super!
