Stranpoti

Včeraj je bil en tak lep dan, ko je bilo potrebno vstati s fotelja in oditi na sprehod.
Priznam, da sva najprej zavila na kavo in slaščico – trebušček je pač razvajen od vseh dobrot zadnjih dni, in šele potem je sledil sprehod okrog malega jezerca v Zrečah. Zelo kratek sprehod, a je pihalo, ko vrag. Prideva nazaj do avta in moj vpraša:
Kam pa zdaj?

Nekam še morava, ker nisem naredila niti ene fotke.

In me odpelje. Malce pred Frankolovim zavije ostro v hrib in po nekaj sto metrih se pokaže razgled, ki vzame dih. Nore barve zahoda so naju pozdravljale v svojem slovesu. Je pihalo, pa kaj. Ko gledaš v dolino, ki počasi tone v noč in  sončna svetloba boža le še vrhove, pozabiš, da si se še malo prej spraševal zakaj nimaš nogavic in kje si pustil rokavice.
Še ena točka kamor se bom v iskanju motiva zagotovo še kdaj vrnila.