Če je včasih kdo rekel kakšni sitnici: "Pa kaj bi ti rada? Jagode sredi zime!" se ve kaj je to pomenilo – danes bi morda ta ista sitnoba le dobila WTF izraz. In če so tiste sredi zime sicer rdeče in naparfumirane, a strženaste, puhle in brez okusa, pa so  te, ki se jih da že dobiti na tržnici in stojnicah ob cesti, prav okusne. Dve nesramno rdeči čakata mojega dragega na terasi – ker je letos on odločil, da bomo imeli jagode. Na terasi. Menda ful obrodijo. Najmanj kilo na teden ;-P

Moj lepi bonsai je dobil nov dom. Hmmm, sedaj rabi le še novo frizuro.

Zagledam v poštnem nabiralniku mail od kolega – ni ravno občajno, da mi on kaj pošlje, zato z radovednostjo kliknem.  "Pridi fotkat – ogrščica cveti." Itak, da mi ni bilo treba dvakrat reči, vreme pa je tudi dobro sodelovalo. Ob šestih dirkam z avtom po vijugasti cesti vzhodu naproti in govorim soncu: "Počakaj še malo, sam še malo, da pridem do tja." Vmes še poškilim ali samotna jablana, ki jo imam že nekaj časa na piki, že cveti, pazim na zgodnje sobotne voznike, ki hitijo v službo in nenadoma jo zagledam. Prav čudno ždi na rumenem hribu in čaka, da jo obsijejo prvi jutranji žarki. In, da jo pridem jaz…

Moja društvena kolegica Nevenka Papič je imela danes odprtje svoje fotografske razstave na temo "v svetu tišine". Gre za niz fotografij posnetih v znamenitem Antelope parku, v Arizoni. Prav gotovo ste že videli kdaj kakšno fotografijo posneto v tem čudežnem kanjonu, ki ga že milijone let oblikujeta voda in veter, ki ga brusi s finimi delci prahu, ki ga nosi s sabo. Najboj značilne so seveda linije, valovanje gigantskih kamnitih struktur, ki delujejo tako nežno. Me je pa presenetil podatek, da so skale pravzaprav rjave barve. Te osupljive oranžne, rumene ali celo violet odtenke ustvarijo žarki svetlobe in predvsem dolga ekspozicija – 3 do 4 minute! Če greste tja in…