Pisanja

Katarina

Pred vami je NOVA kratka zgodba. O ženski, ki se na poti proti vrhu ne ozira na nikogar. Se bo zaradi nje odpovedala celo svojima otrokoma?

Osebe in dogodki so izmišljeni, vsaka podobnost oseb, krajev in dogodkov z resničnim življenjem je lahko zgolj naključna.

*******************************************************************************************************

»Daj ne seri mi! Sam ne seri! A res misliš, da ne vem, da imaš ljubico?«

Niti trznil nisem. Faca se mi je razlezla v cinično grimaso nasmeha in skozi zobe sem ji zabrusil: »Zamudila si. Moja že ve. Ne moreš me več izsiljevati.«

»Greva stavit?« se ni pustila zmesti.

Videla je, da sem postal pozoren, saj je bil moj poteg cigarete daljši kot prej – dim sem potegnil vse do zadnjega pljučnega mešička, nato pa izdihnil kot parna lokomotiva. Glede na to, da sem leta kadil le občasno, na skrivaj, da žena in otroci ne bi vedeli, sem tak nikotinski shot kar dobro prenesel.

»Moja že ve za Lejo,« sem ji rekel in odvrgel čik na mokra tla, ter ga s čevljem spečkal do neprepoznavnosti. Bilo ji je kristalno jasno, da v mislih hodim po njej. Da ji mečkam glavo in gledam kako ji oči postajajo vse bolj izbuljene. Končno sem se zbral, dvignil glavo in se, kolikor sem le zmogel, arogantno obregnil: »No, kaj boš rekla na to?«

Nasmehnila se mi je, čeprav bi me zagotovo raje pobruhala. Skozi komaj priprte ustnice je na dolgo vdihnila, da ne bi opazil njene vznemirjenosti, zaradi katere se ji je ježil hrbet, kepa gnusa pa ni hotela nikamor, čeprav jo je znova in znova poskušala pogoltniti. Končno je trmasto potisnila brado naprej in zabila žebelj na glavico.

»Pa kdo govori o Leji?«

Presenetila me je. Ali ve? Ni umaknila svojega igrano ležernega pogleda. Očitno je vedela, da me drži za jajca in za trenutek sem začutil njeno pokvarjeno zadoščenje. Štela je sekunde in ugibala kdaj mi bo potegnilo, da misli na Katarino. Ja, imel sem dve ljubici – eno resno že sedem faking let in vsake toliko še kakšno mlado meso za vmes. Pa kaj?!

Moje oči so postajale vse večje in dobil sem občutek, da ostajam brez zraka. Čutil sem, da postajam v obraz vse bolj zaripel. Ušesa so mi gorela in zdelo se mi je, da bo iz njih vsak čas zapihala para.

S Katarino sem prekinil, no, v bistvu je ona prekinila z mano, ko je dosegla, da so jo premestili v moj trakt. Kmalu po tistem si je izbrala novo tarčo na poti do vrha. Mojega šefa. Miran ni vedel, da sva bila s Katarino ljubimca in vedel sem, da mu to nikakor ne bi bilo po godu. Zagotovo bi dobil občutek, da je prejel rabljeno robo, to pa moškim, ki jih jebe ego ni nikoli všeč. Eno je natepavati zgledno poročeno žensko, nekaj drugega pa žensko, ki je bila, in občasno še vedno je, ljubica nekomu drugemu. Bila sva prijatelja, a bil mi je nadrejeni, zato delitev iste ženske ni bila ravno zdrava opcija.

»Prasica!« sem tiho zasikal, ko sem končno prišel do sape.

Ljubko se mi je nasmehnila in mi vrnila udarec: »Prasec si ti. Ne samo, da varaš ženo, ti varaš celo ljubico. A Leja to ve?«

Iz škatle sem vlekel novo cigareto in v mislih tiho preklinjal. Vtaknil sem si jo v usta in nervozno iskal vžigalnik.

»Pa kje je ta jebeni …« tapkal sem po žepih jakne in hlač.

Stegnila je roko s prižganim vžigalnikom, ki ga je nosila s sabo v torbici, da je bil pri roki, ko je šla očetu prižgati svečo, in mi ponudila ogenj. Že sem se sklonil, ko je zabila še zadnji žebelj  v mojo krsto.

»Pa Miran? Ve?«

Sunkovito sem se vzravnal. Vedel sem, da je bilo v mojih očeh toliko sovraštva, da bi se me morala prestrašiti. Ampak zgleda, da se je odločila končati, kar se je namenila storiti – razfukati to naše jebeno gnezdo kurbarije, kjer velikokrat niti eden za drugega nismo vedeli kdo s kom kavsa in kdaj. Kjer smo to počeli drug drugemu za hrbtom, potem pa se brezsramno usedli skupaj na kavo in nazdravili s kozarcem žganega v rokah. Morda sem se, na nek bizaren način, celo strinjal z njo. Že zdavnaj je vse skupaj prešlo mejo dobrega okusa. Kot bi tekmovali, bíli med sabo nek nesmiseln boj. Naši domači so bili kolateralna škoda, na katero se ni nihče oziral. Niti pomislili nismo na vse tiste v hrbet zabodene nože, ki smo jih le namočili v žganje in obliznili z lažnivimi jeziki.

Skomignila je z rameni: »Pa nič,« in ugasnila plamenček, ter  vžigalnik pospravila nazaj v zunanji žepek torbice. Odzdravila je znancu, ki je ravnokar prišel iz trgovine in se namenil proti svojemu avtu, na drugi strani parkirišča. Oba sva bila hvaležna, da se ni ustavil in rekel No? Kako kaj?.

Med prsti sem zmečkal neprižgano cigareto in jo zabrisal po tleh.

»Ts, ts, ts,« je zmajala z glavo, kot bi me oštevala, da se to ne sme početi.

»Jebi se!«

»Hvala, ampak po vsem kar sem doživela, me je minilo za en lep čas.«

Nekaj sekund sva se še borila s pogledi, nato pa sem se molče obrnil in odšel proti avtu. Kaj pa bi naj storil?

***-***

Katarina je bila poskočno mlado bitje, ki je točno vedelo kaj hoče. Priti do vrha. Bila je potrpežljiva, to ji je bilo treba priznati. Lepo počasi je z nohtom vrezovala črtice na steno, ob vzglavju postelje. Za vsako stopnico eno črtico v modri belež spalnične stene.

In Miran je bil njena naslednja črtica. Pomembna črtica, ki jo je stala zlomljenega nohta.

Ko jo je šefinja peljala na spoznavni sprehod po hodniku trakta, od pisarne do pisarne, ga je samo mimogrede ošvrknila, a v mislih je naredila kljukico. Kasneje je od Gogija zvedela, da mu je takoj padla v oči. Še več – povedal ji je, da je bil stari navdušen nad njenim izgledom, menda je celo rekel, da je – Uf, vroča! -, in ji zamolčal,  da je dodal Bi bilo še boljše, če bil bila pod 30. Vedela je, da mora zadevo speljati tako, da bo imel občutek, da je ulov pravzaprav uspel njemu. Ni želela da bi izpadlo, da se mu meče okrog vratu – lahko bi jo spregledal, zato je morala biti pazljiva. Nenazadnje, pa je za vmesne radosti itak imela Davorja, ki se ji ni mogel, ali hotel upreti, čeprav je vedel, da je v bistvu že lanski sneg. Bal se je, da bo šef znorel, če bo zvedel, a bila je vroča roba, ki jo je, ob ženi in dolgoletni ljubici, ki ga je začela počasi dušiti, potreboval. Ni bil neumen – povsem jasno mu je bilo, da je bil njun odnos daj-dam odnos. Nikoli se nista sprenevedala, in ko mu je zasitnarila, da bi rada imela nov avto – zapičila se je v Škodo Enyaq, mu je bilo jasno, da je izpadel iz lige in je njegovo mesto dokončno prevzel Miran, čeprav on tega takrat še sploh ni vedel.

Njen mož je bil copata. Skrbela je za reden seks in zlikane srajce, mu celo rodila otroka, a ona je bila tista, ki je nosila hlače v družini. Ko se mu je vsake toliko zazdelo, da nekaj ne more biti v redu, je s spretnim, furijastim izpadom, nalivom krokodiljih solz in dobrim fafanjem, poskrbela, da se je na koncu on opravičil njej, in spet je bil mir za nekaj časa. Sumil je nekega Janeza, a revček ni vedel, da je bil on le tista – čisto prva stopnica, ki je bila šele stopnička. Ni trajalo niti tako dolgo, da bi lahko naredil eno pošteno ljubosumno sceno.

Z Miranom je bilo drugače – nepričakovano je že na samem začetku prišlo do zapleta, ki ga ni imela v načrtu. Jebalo se ji je za njegovo ženo – ko je le-ta zvedela za pisarniški kavs, ji je, na Miranovo prošnjo, celo napisala opravičilo, se posipala s pepelom, da sta prestopila linijo nedopustnega, je zapisala, da se grozno počuti in da se kaj takega ne bo nikdar več zgodilo … In se šla naslednje jutro spet pokavsat z njim. Jo je pa malce skrbelo kaj bo, ko bo zvedel mož. Ampak imela ga je vrh glave – junija sta imela deseto obletnico poroke – Mar ni to dovolj? -, si je mislila, in se nasmehnila. Kaj ji ni Miran že po nekaj fukih rekel, da jo obožuje?  Razlika v letih je bila velika, a človek pač zapre oči in uživa v dotikih. Saj pri seksu gre v bistvu samo za dotike, a ne?  In nekaj na njem jo je spominjalo na očeta – oblika glave, morda modre srajce, ki sta jih oba nosila. Za božič mu je kupila vodico za po britju, ki jo je zadnja leta uporabljal njen oče. Všeč ji je bila.

Ovila ga je s tančico senzualnosti, mladostnega vonja in dokončno pokončala z neizmerno željo po seksu. Rada mu je ustregla, pa ni važno kdaj, kje in kolikokrat si jo je zaželel.

Pa vendar – v mislih je bila že v prihodnosti, na višji stopnici, z boljšim razgledom.

Ena in edina ovira pri naslednjem koraku, sta bila njena otroka. Poigravala se je z mislijo, da ju po ločitvi prepusti možu – bil bi navdušen -, a bi s tem izpadla slaba mama, tega pa si ni mogla dovoliti. Ni ji bilo še povsem jasno kako naj reši to težavo, je pa vedela, da Borut ne bo prenesel, da se mu okrog nog motata dva mala otroka, pa naj je svoje vnuke imel še tako rad.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja