Pisanja

Neuslišana želja

Pred vami je NOVA – 22. kratka zgodba. Če nam Bog ne usliši želje, to še ne pomeni, da nas ni slišal. Se je pač odločil drugače.
Zgodba je objavljena v Literarni reviji Spirala, 2019, kot izbrana med prispelimi na natečaj kratkih zgodb.

********************************************************************************************************************************

»Joj, pa ti se nisi čisto nič spremenila!«

Kisel nasmešek, ki bi moral biti pravzaprav širok do ušes, je za trenutek preletel njen rahlo bledikav obraz, ko je segla po priponki z napisom 4.C.

Dva tedna nazaj, ko je prejela vabilo na obletnico mature, je v prsih začutila zbodljaj, ki ga ni bilo na spregled že vsaj 15 let. Sesedla se je na stol in zavzdihnila tako na glas, da jo je kolega izza sosednje mize začudeno vprašal, če je z njo vse v redu. Spomini so priklicali občutke, za katere je bila prepričana, da jih več ni, a so očitno le potuhnjeni ždeli tam nekje, v zadnjem kotičku srca, in čakali, da privrejo na plan. In ji pokvarijo dan.

Želela si ga je bolj kot kogarkoli, šla študirat v isto mesto kot on, nato pa razočarana ugotovila, da si je premislil in odšel na študij v tujino. Ob osamljenih večerih je pogosto molila in prosila boga, čeprav vanj sploh ni verjela, da ga naj nameni njej.

Le na prvo obletnico po zaključku šolanja je šla, kasneje pa so vabila začela izostajati, saj se nanje nikoli ni odzvala. Tisto srečanje sta plesala skoraj ves večer, obujala spomine, in prepričana je bila, da njegovi roki nista slučajno zašli na mesta, kjer sta pustili žgoče sledi o katerih je razmišljala še nekaj dni po tem. Kaj dni, mesecev. Malo pred polnočjo, pa je njuno prepletanje teles zmotil telefon. Začutila je vibriranje v njegovem zadnjem žepu, saj se je z dlanjo pravkar sprehajala preko napete hlačne linije. Ugriznila ga je v spodnjo ustnico in s porogljivim glasom poredne zapeljivke vprašala: »Je to telefon ali kaj drugega?«

»Moja je prišla po mene. Domov grem,« ji je odgovoril, ne da bi sploh pogledal kdo ga kliče. Pustil jo je sredi plesišča, z odprtimi usti in skuštranimi lasmi. Nobenega Oprosti. Nobenega Te pokličem. Nobenega Adijo. Bila je prizadeta in razočarana, čez čas, ko je zavrnil prav vse poskuse navezovanja stikov, pa se je zavila v jezo, ki jo je nosila vse do današnjega dne.

Pa vendar se je tokrat odločila, da se odzove vabilu. Ni vedela zakaj. Morda, da sebi dokaže, da ji je končno vseeno in da je pogled nanj ne more več prizadeti, čeprav ji je spomin na njegove črne lase in nebeško modre oči, ponovno pognal kri po žilah.

Prsti so se ji neprijetno tresli, ko se je trudila z zapenjanjem in hudovala se je na predebelo blago iz katerega si je, posebej za to priložnost, dala narediti hlačni kostim. Drzna odločitev, a ko je stala pred ogromnim, z zlatim okvirjem obdanim ogledalom, v preddverju slavnostne dvorane, je vedela, da se je odločila prav. Njena, še vedno vitka postava, je bila v črnem, žametnem objemu zapeljiva, in to je tudi želela. Končno ji je uspelo zapeti rumeno priponko. Namestila si jo je na vidno mesto, na ovratnik, čeprav je bila kaj klavrna družba zlati broški, na kateri se je bahavo bleščal velik rdeč rubin. Kupila si ga je, ko je nekega dne razčistila sama s sabo, in si rekla, da ji bo pogled nanj v opomin, da mora imeti najbolj rada pravzaprav sebe.

Počasi je stopala proti dvorani iz katere se je slišal trušč množice. Bila je pozna.

Ob mogočnem vhodu se je ustavila in zbirala pogum. Nekdo je privihral iz dvorane in se glasno pogovarjal po telefonu. Še zadnji trenutek se mu je umaknila za ogromno palmo in na pol skrivaj opazovala dogajanje. Srce ji je tako močno razbijalo, da se ji je zdelo, da ji bo zdaj-zdaj skočilo iz prsnega koša. Stisnila je majhno bleščečo torbico katere verižico si je tesno ovila okrog dlani, in si jo pritisnila na prsi, da bi se umirila.

Skupinice slavnostno oblečenih, klepetajočih ljudi, so bile razporejene po zatemnjenem prostoru, ki so ga osvetljevale le luči na odru in bahavi aranžmaji sveč na velikih okroglih mizah. Plapolajoča  svetloba se je odbijala od kozarcev in po brezhibno zlikanih prtih risala groteskne senčne linije. Prostor so znižali s širokimi koprenastimi trakovi in pisanimi baloni, ki so izpod stropa viseli na tankih bleščečih trakcih. Orkester je igral poskočno pesem, ki je na plesišče privabila tiste prve plesalce, ki se nikakor niso mogli upreti ritmom sambe. Ženska v iskreči rožnati obleki iz obdobja čarlstona je tako veselo poskakovala, da so bile pete njenih roza čevljev v nevarnosti, da se polomijo že pred večerjo. Njen soplesalec pa, kot da ni hotel zaostajati. Svoje, krepko preveč obložene boke, je valovil levo in desno, in pod roko vrtel smejočo se plesalko, ki ji je godila pozornost vse večje množice, ki ju je začela obkrožati. Čeprav nista ujela pravega ritma, sta delovala usklajeno neusklajena in zanimivo ju je bilo opazovati.

Do trenutka, ko sta se odločila, da pokažeta višek svojega znanja, s tverkanjem zadnjic, s katerimi sta očitno hotela na kolena spraviti opazovalce, ki so ju sedaj že bučno vzpodbujali. Ženski je lasni obroč poskakoval kot bi bil na elastiki in je resno grozil, da jo zapusti, moškemu pa je srajca povsem zlezla izza pasu in ni si želela biti za njegovo ogromno zadnjico, v trenutku, ko se mu bo razpočil šiv.

Dogajanje se ji je zdelo pretirano. ‘Pa saj še nismo niti večerjali!’ je pomislila in mimoidočemu natakarju s pladnja snela kozarec žgane pijače, ki bi jo naj opogumil.

Hvala bogu, je orkester zaključil igranje in poskočni plesni par je bil prisiljen zaključiti s predstavo. Vsa zadihana in rdečih lic, sta se smeje objela preko ramen in se priklonila dirigentu, nato pa se obrnila še proti dvorani.

Požirek pekoče tekočine ji je zastal v ustih, oči so ji skoraj padle iz jamic in v ušesih ji je zašumelo kot bi stopila pod Niagarske slapove.

Panično se je obrnila in se zaletela v svetlo moder zid, po katerem je polila preostanek pijače. Rjavi madeži so se začeli širiti, ona pa je ostala brez besed opravičila, le vsa v šoku je na debelo pogoltnila in počasi dvigovala pogled vse do takrat, ko se je srečala z najlepšimi zelenimi očmi, ki so se, presenetljivo, smejale.

»Včasih je dobro, da nam Bog ne usliši želje, a ne Sanja?«

One Comment

  • Vanja

    Preneseno s FB:

    AndreJa Ravnak: Vanja, našla sem ime za tvoje kratke zgodbe. To so prekinjene zgodbe 😁😉 Vedno se ti svinčnik zlomi, ko postane zanimivo.

    Biserka Kisic: Luštna. Ugibajoca. In da dopolnim AndreJa Ravnak, bi jim pristajalo tudi ime ‘odprte zgodbe’. Ker vedno pustijo ali pa sprožijo bodisi odprta usta ali pa kar nekaj odprtih vprašanj, možnih koncev ali razlag. 😃 ‘Odpiralke’ ali ‘odprtnice’ 😀

    Anita Pintar: Super :), mislim,da ima vsak od nas ali vsaj veliko kakšen takšen spominček, ki se potem v realnosti hitro razpokne kot mehurček in si samo misliš, hvala bogu, da se je zaključilo drugače 😂😂🙃🙃😉😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.