Pisanja

Njena odločitev

Pred vami je NOVA – 19. kratka zgodba. Govori o odločitvah. Celo življenje je odvisno od naših odločitev in le malokrat, če sploh kdaj, smo v situaciji, ko se dejansko ne moremo odločiti. Menim, da se vedno lahko. Je pa res, da so odločitve lahko težke, drzne, pogumne, a tudi neumne, egoistične, nerazumljive drugim ali celo nam samim.

****************************************************************************************************************************************************

Zaslišala je zvonec in kar z lončkom v roki odšla proti vratom. Vonj prve jutranje kave jo je premamil in za trenutek je obstala in srknila vročo črno tekočino. Toplota se ji je razlila po ustih in skoraj bi zapredla od ugodja.

Jutranji sončni žarek, ki se je prikradel skozi režo med zavesama okna v predsobi, je obsijal njegov telefon. ‘Danes bo prišel domov siten’, je pomislila, saj ga je očitno pozabil, ko je šele pred kako uro odhitel z doma. Mala zelena lučka je gorela in opozarjala, da ga čaka sporočilo. Prijela ga je v roko, malce potežkala aparat in svoje misli, ter stisnila gumb. Zahteval je geslo. Ni ga vedela. Že zdavnaj si ga je spremenil.

Zopet se je oglasil zvonec. Tokrat je nekdo pritiskal gumb sitno dolgo.

»Ja, no. Že grem!« mu je zaklicala in razmišljala ali ni morda zopet prispel kakšen paket iz Kitajske. Rad je naročal drobnarije, ki pa so se največkrat pridružile predhodno prispelim uram, obeskom in denarnicam, v črnem platnenem zabojčku, na zgornji knjižni polici.

Odložila je telefon, še za trenutek gledala utripajočo lučko in se ji drobno nasmehnila. Glasno je srebnila grenko tekočino, nato pa končno odprla vrata.

»Ida?!« je obstala presenečena, ko je na pragu zagledala prijateljico. »Kaj pa ti tako zgodaj?«

Ni je ogovorila, samo stala je kot kup nesreče in gledala skozi njo.

»Si okej?« jo je tiho vprašala, čeprav ji je bilo jasno, da mora biti nekaj hudo narobe.

Pred dvema mesecema so Idi odstranili dojki. Rak. Predolgo si je zatiskala oči in možu ni hotela povedati, da ima težave, ko pa se je končno odločila in odšla k zdravniku, so jo enostavno zadržali v bolnišnici. Odlično je okrevala in prav čudila se je njeni neverjetno pozitivni volji, zato jo je zdajle postalo strah, da se ni morda kaj zalomilo.

Brez besed se je zrinila mimo nje in odšla v dnevno sobo. Pogreznila se je v širok fotelj, spodvila nogo in objela mehko rjavo blazino, s puhasto prevleko, ki je dišala po vaniliji.

Na rahlo je zaprla vrata in odšla za njo. Gledala je prijateljico, katere telo se je ritmično pozibavalo naprej in nazaj, kako objema blazino, in ni vedela, kaj naj reče. Na pult je odložila preostanek kave in počepnila ob njej.

»Ida, si okej?« je ponovno vprašala in samo sebe ozmerjala s kozo zaradi neumnega vprašanja. ‘Zakaj ljudje postavljamo to vprašanje v trenutkih, ko je vendar v nebo vpijoče, da je nekaj strašno narobe?’

Še vedno ji ni odgovorila, a je vedela, da jo je slišala, saj so ji po licu spolzele solze, ustnice pa so se ji stisnile v tresočo šobo. Prijela jo je za zapestja in njeno pozibavanje se je hipoma ustavilo.

»Kaj je rekel zdravnik?«

»Zdravnik?« jo je vprašala z začudenim pogledom kot da ne razume vprašanja, in se zopet začela pozibavati kot kakšna marioneta.

»Ida! Kaj je narobe? Se ti je razširil?« je s strahom vprašala in prosila boga, da bo rekla ne.

»Ne,« je odgovorila in odkimala. »Huje!«

Presenečena se je odmaknila in z nejevero zrla vanjo: »Kako to misliš?«

Obraz se ji je skremžil in zarila ga je v blazino, ter vanjo zatulila nerazločljiv odgovor.

»Ida. Kako to misliš?« je ponovila vprašanje, ker je ni razumela.

Sedla je zraven nje in jo objela preko ramen, ki so se stresala v krčevitem joku. Božala je njene razredčene lase, ki so bili še ne davno tega bujno kodrasti in bleščeči, in čakala na odgovor.

»Ida? Povej mi,« je ponovno prosila prijateljico, ko se ji je zazdelo, da njen jok pojenja. Ida se je zravnala, si s hrbtom dlani nekajkrat potegnila čez moker obraz, zajela sapo in se obrnila k njej.

»Zgodilo se je najhujše, kar se lahko eni ženski v taki situaciji zgodi,« je končno odgovorila in zraven skomignila z rameni kot nebogljeno dekletce. »Pustil me je.«

»Pustil te je?!« je zazijala v nejeveri. »Kristus! A se hecaš?«

»Se ti zdi, da bi se hecala o čem takem?« je kujavo odgovorila in si z rokavom jopice obrisala smrkav nos.

»Pustil te je!?«

»Jezus, Tanja, nehaj!«

»Ampak, on je bil vendar nor nate!« ni mogla verjeti. »Saj sta bila par še iz srednje šole. Najlepši par! Zaljubljena do ušes. Pustil te je? Pa kako je lahko? On? Zdaj? Bila sem prepričana, da je on drugačen kot …«

»Nehaj!« je prekinila njen monolog nejevere in navajanja dejstev, ki v tem trenutku niso bili vredni piškavega oreha.

Tiho sta obsedeli in v mislih premlevali presenetljivo situacijo. Idin jok je ponehal in njen obraz si je nadel trd, skoraj kljubovalen, izraz. Tanja je vsake toliko zavzdihnila in zmajala z glavo.

»Prasec,« se je čez čas oglasila in zvenelo je kot diagnoza.

»Ja,« ji je pritrdila. »Prav imaš,« nato pa sta zopet potonili v po-nevihtno tišino.

»Ampak, v nečem se pa motiš,« se je končno oglasila in vstala, ter odšla po lonček, ki ga je pustila na pultu. Srebnila je mlačno kavo, ki jo je komaj spravila po grlu, in se obrnila.

Ida jo je presenečeno gledala in na obrazu se je videlo, da pričakuje pojasnilo.

»Ni najhujše to kar se je zgodilo tebi. Res boš sama, ampak ti boš vsaj živa.«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.