Vzgoja

Pred vami je nova – 25. kratka zgodba. Kaj naj rečem, ene pač obvladajo.

*****************************************************************************************************************************************************

»Miraan! Miraaaaaaaan!«

Spustil je vrečo s smetmi, ki jih je ravnokar nesel v kanto in iz nje se je zakotalila prazna konzerva mesnega narezka. Preskočil je dve stopnici, se komaj ulovil na predpražniku, ki je vabil z napisom Welcome, in zdirjal v kuhinjo.

»Kaj je? Si v redu?« je malodane zakričal in lovil sapo.

»Čuj, daj mi nareži čebulo.«

»A se zajebavaš?« je vprašal v nejeveri in upal, da jo je narobe razumel. »Kako kurčevo čebulo? A si zmešana, jebem ti, skor sem se ubil na štengih!«

»Pa ka se dereš, no,« mu je poočitala in mu pred obrazom pomigala s prsti.

»Kaj? A si se vrezala?« mu ni bilo jasno.

»Pa nisem, noo. A ne vidiš, da imam frišne nohte?«

Mislil je, da ga bo kap. Ženska glupa!

»Kake nohte? Frišne?«

»Pa jaa, noo. Andreja mi jih je na friški naželirala, pa kristalčke gor nalepla. Nočem si jih zdaj popraskat,« je navajala tehtne argumente in po nekaj sekundah njegove tišine rahlo šobasto nadaljevala: »Kaj te niso lepi?« Zategnila je po mariborsko, kar ga je ponavadi zabavalo, a zdajle, ko mu je srce še vedno hotelo raznesti, bi ji najraje zavil vrat. No, tko, čisto na rahlo.

Nor je bil na njene nohte. Enkrat je imela seksi gasilsko rdeče, drugič nedolžno roza, mornarsko modre z drobcenimi sončki, pa vsakega drugačnega, danes pa mu je pred nosom mahala z rumeno-vijoličnimi, na katerih so se iskrili drobceni kristalčki. Misel kako jo bo opazovati, ko se bo z njimi sprehajala po svojem telesu,  sledila linijam in se potapljala v odprtine, mu je vzdramila dimlje. Všeč mu je bilo, ko so se njeni mali hroščki nakopičili okrog njegove nabreklosti in tile kristalčki znajo biti zanimiva popestritev. ‘So ostri?’

»Pa ne moreš tega normalno povedat, ne pa da se dereš kot nora?« se je vdal – vedela je, da se bo – in zagrabil veliko belo čebulo in nož.

»Pa pazi, da bodo koščki enako veliki,« mu je še naročila in odšla iz kuhinje. Sproti je z mize potegnila cosmopolitan in si v usta vtaknila rožičev strok.

Tam nekje na sredi rezanja, ko mu je čebula že dodobra razdražila oči, je za hip pomislil kak butelj je, a je misel odpihnila njena vrnitev v kuhinjo.

»Kaj še nisi fertik?«

»Pa, pizda, če imaš celo goro čebule!« je posmrkal.

»Za golaž jo mora bit!« je pribila in se sklonila po lonec.

***—***

Njen golaž je bil res vrhunski. Rad je tunkal vanj kose svežega belega kruha in od zadovoljstva cmokal kot mali pujsek.

»No, vidiš, da se je splačalo dat tolko čebule?« ga je potolažila in pregnala pomislek od prej, ko si je že tretjič v rokav brisal objokan fris.

Obliznila si je prste na katerih je ostala okusna rdeča tekočina in ga ošvrknila s koketnim pogledom.

Z vilico je nabadal hrustljave liste majniške solate in še zadnje ostanke kuhanega krompirja, ki ga je imel tako rad v solati, ko se je njegov obraz nenadoma skremžil od bolečine.

Za trenutek se je začudila, nato pa vprašala: »Si se v jezik?«

Odkimal je in njegov obraz je postajal vse bolj rdeč.

»Zob!«

»Pa kak te zob, človek božji, če ješ solato?«

V dlan je izpljunil zeleno-belo gmoto in s kazalcem pobrskal po njej. Naenkrat je obstal in počasi dvignil pogled.

»Oprosti, lubek. Ji bom reklamirala,« je rekla, nagnila glavo na stran in zaprhutala s podaljšanimi trepalnicami.