Zelene planjave

Pred vami je NOVA kratka zgodba – dobri stari časi, zelene planjave in prostorski načrt. Vabljeni k branju.

***************************************************************************************************************************

Preko travnikov teče ozka pot, ki le enkrat zavije desno in se nato po sto metrih tik pred ovinkom priključi glavni cesti. Nanjo prideš stiskajoč se med žičnato ograjo hiške na desni in visoko živo mejo na levi. Če prehitro pomoliš nos izza meje, lahko ostaneš brez njega.

Ko s kolesom drviš po poti, moraš biti zelo spreten, saj je povsem ozka. Pesek se vije kot tanka bela nit med robovi zelenih šopov trave, zato ti nepazljivost kaj lahko spodnese kolo in se znajdeš na tleh.

Ne vem več kolikokrat sem kot otrok hitela po njej v vaško trgovino, ki bi v današnjem merilu morda predstavljala delček enega samega oddelka manjše trgovine – recimo tistega z mlečnimi izdelki; ne, tistega z jajci. V žepu sem imela droben listek črtastega papirja na katerega je stara mama s svinčnikom in ličnimi črkami napisala: 20 dek navadne klobase, 1 liter belega olja, wc papir roza listi 2x, kocka kvasa. Denar sem imela v drobni črni denarnici, ki se je zapirala na ježka in je bila na dnu cekra, ki mi je bingljal z bilance in me vsake toliko popraskal po golih nogah.

»Pazi, ko greš čez cesto!« mi je vedno zabičala. Ampak takrat je bilo tako malo vozil, da se mi je njena pripomba zdela docela nepotrebna. Pot od doma do trgovinice je bila dolga kaka dva kilometra, ampak meni se je vedno znova zdelo, da se odpravljam na izlet. Sedla sem na kolo in odbrzela, da so dolgi svetli lasje plapolali za mano in se vozlali v drobne vozle, ki sem jih zvečer le stežka razčesala.

Ko sem vstopila sem najprej globoko potegnila vase vonj trgovine, ki je bil prav poseben. Nekaj med pralnim praškom in klobasami. V njej sta delali dve trgovki v belih plaščih. Ena je stregla klobase, druga pa je delala na blagajni. Ne vem zakaj, ampak danes sumim, da za nalašč, me je tista pri klobasah vedno vprašala Dek al’ gramov?, in me vedno znova spravila v zadrego, ki je temno obarvala moj obraz. Kot, da kdo naroči 20 gramov navadne klobase. Ali pač?

Včasih sem si smela kaj kupiti – en žvečilni gumi ali životinjsko čokoladico, ampak bog-ne-daj, da sem kaj pozabila – brez besed sem sedla spet na kolo in zdirjala nazaj.

Zadnja leta mi te zelene planjave služijo za sprehajanje in nabiranje regrata, ki ga je na njivi blizu velikega hrasta pod katerim išče svoj prostor mlada češnja, tako veliko, da se med cvetenjem spremeni v čudovito rumeno preprogo. Včeraj sem spet hodila po tej poti, le da me je misel tokrat ponesla nekaj desetletij nazaj. Enaka je. Še vedno je taka kot v mojem spominu. Vije se med travniki kjer raste mnogo manj cvetlic kot včasih, a še vedno jih je dovolj, da lahko opazuješ čebele in metulje in kopico drugih žužkov, ki jim ne vem imena. Še vedno na visokih starih hrastih krakajo vrane in se v daljavi lahko vidi skupine sivih in belih čapelj ter seveda štorkelj, ki potrpežljivo čakajo, da kosilo priskaklja mimo. Sprehajalna pot, ki se vije na obrobju teh mogočnih zelenih planjav in vodi nekaj časa tudi med njivami, je precej bolj obljudena kot v tistih časih, ko so ljudje na njivah in travnikih delali, ne pa se sprehajali. Virus nas je zvabil v naravo kot le malo kaj pred njim. Človeku dobro dene zelena planjava, kjer lahko daš skrbi na stran ali pa le še bolj razsodno razmisliš o čem kar te tare, vmes pa vsake toliko koga pozdraviš, morda pokramljaš ali popraskaš za kosmatim ušesom.

Ko sem z makadamske ceste stopila na kolovoz in izza vrb stopila na čistino mi je vzelo sapo. Mali gozdič v katerega so zbežale srne, ko si jih presenetil na jutranji paši, je izginil. Trije buldožerji so glasno rovarili po razbrazdani zemlji iz katere se je kadilo in vlačili na kup debla posekanih dreves. Niti enemu ni bilo prizaneseno. Golosek je razkril pogled na ogromne kupe smeti v ograjenem prostoru izza njega, ter visok rdeče-belo obarvan dimnik. Obstala sem in nejeverno opazovala dogajanje pred sabo. Nisem mogla verjeti svojim očem in misel, ki me je zabolela v samem drobovju, je bila: Kako prestrašene so morale biti uboge srne, ko so zjutraj prišli hrumeči stroji in začeli podirati njihov dom? Kam so šle?

Na debelo pogoltnem cmok, ki se mi je zataknil v grlu in nadaljujem po uhojeni travnati poti, ki vodi do potoka v katerega je nekdo bog-ve-kdaj položil kamne, da ga lažje prečkaš. Včasih te znajo tu prestrašiti vzletele race, ki se nenadoma dvignejo in sfrfotajo nekam vzdolž struge. A race niso nič proti strahu, ki ti ga zna pričarati srečanje s kačo – belouške seveda niso prav nič nevarne in so običajne ob potokih, kjer lovijo paglavce in žabe.

Na desni se oglasi predirljivi žvižg ujede, ki gnezdi v krošnji ogromnega drevesa, ki ga tako rada fotografiram. Vidim, da je neurje odlomilo eno od vej in ga naredilo malo manj fotogeničnega, a še vedno nič kaj manj mogočnega. Spomnim se na lisico s katero sva se ravno tu srečali nekega mrzlega jutra. Presenečeni sva obstali kot vkopani, se nekaj časa nepremično opazovali, potem pa naju je zmotil fazanov klic in sva nadaljevali vsaka svojo pot. Upam, da je preživela zimo. Pa saj lisice so iznajdljive živali, mar ne.

V daljavi zagledam oranžno postavo z dolgimi lasmi in okrog nje skakljajočo rjavo piko – poznam ju. Lovska psička je nadvse prijazno bitje, njena gospodarica pa ravno tako. Predaleč je, da bi ji zaklicala v pozdrav, zato si le pomahava z roko in vem, da je obema zaigral nasmeh na ustnicah.

Teren se malenkost spusti v naslednjo ležerno planjavo, ki se zaključi z visokimi jelšami, ki zakrivajo skladišče pivovarne. A tudi tu me čaka presenečenje. Siva stavba je povsem jasno vidna, pred njo pa je tako ogromna množica plastičnih zabojev, da celo bager, ki stoji pred njimi zgleda kot igračka.  Drevesa so zdesetkana ali pa jih sploh ni več. Po travniku na desni je vse polno lesenih količkov obarvanih s kričeče rožnato barvo. Očitno je to trasa nove ceste o kateri sem zadnjič brala v medijih. Menda nič posebnega, a vemo, da se cesta ne dela za lisice in srne, pač pa bo ob njej slej ko prej stalo polno novih industrijskih hal. Med to novo cesto in staro glavno cesto, ki vodi v mesto, je pas stanovanjskih hiš z vrtovi. Smilijo se mi, saj bodo ostale ujete, z njimi pa prebivalci, v ozkem vmesnem pasu.

Ustavim se in si še enkrat ogledam pokrajino okrog sebe. Če se je v nekaj dneh tako spremenila, kaj nas čaka, ko bodo zares zahrumeli stroji? Velike ploskve zelenih in rjavih odtenkov bodo zamenjali vijolični in oranžni – kvadratki na občinskem prostorskem načrtu.