IMG 2058amm
Fotografije

Bonsai

 

Pred veliiiko leti sem bila nora na bonsaje. Verjetno zato, ker sem bila pod vtisom treniranja borilnih veščin, koncentracije, meditacije … saj veste kaj želim povedat, a ne. V tistem času jih ni bilo moč kupiti v vsakem Šparu ali Baumaxu, niti v vrtnarijah ne.  Pa je naneslo, da sem svoj prvi bonsai dobila po pošti. S prijateljico sva na morju spoznali tri simpatične Italijane, ki so mi poslali Carmono Microphyllo (slika) direkt iz Modene. Skor me je kap, ko sem odpirala paket.  Najprej je vame buhnil čuden vonj po vlagi, zatohlosti, zemlji. Odvijam plasti vlažnega časopisnega papirja in na koncu odvijem malo drevesce, ki je imelo celo nekaj belih cvetov. Res simpatična gesta.
Kje vse sem tiste čase lazila in iskala naravne potenciale za čisto pravi bonsaj?! V Hudičevem grabnu, pa na obzidju Starega gradu in gradu v Sl. Konjicah. Ta je bila najbolj nora. Šla sem plezat sama. Pametno – itak. In čisto na vrhu neke hudo visoke stene ga zagledam. Krasen bor, ukrivljen in navajen vsega hudega. Z zadnjimi močmi se zvlečem na vrh tiste majave stene obzidja, vmes se mi kruši kamenje in vezivo se drobi od preperelosti. Ampak mi uspe priti do vrha. Pogledam naokoli in se skoraj …. Sto vragov. Kako pa sedaj naj pridem dol?!?! Priznam, šlo mi je na jok. Ampak imela sem bonsai in v tistih časih človek ni imel v vsakem žepu en mobitel. Torej – plitko dihanje, milimeter po milimeter in brez oziranja navzdol, mi je nekako uspelo. Vam povem – to mi je bila šola za vse večne čase.  
Svojo zgodbo ima tudi bor, ki ga imam še vedno na terasi. S kolegom sva ga ukradla neke noči iz cestne nabrežine. Sem ga vprašala, če mu svetim z baterijo – pa sem dobila nazaj ubijalski pogled. A ti bi kradla z reflektorjem, al kaj?! Ha, ha… ker se mu je zdelo, da me mora še malo pohecat, je predlagal, da bi ga privezala za vrv in nekaj časa vlekla za avtom, da bi izgledal še bolj “avtohtono”. V teh letih je postal nekam skuštran, kot tudi najin odnos.
No, sedaj se zadovoljim že tudi z malim bonsajčkom, ki sem ga dejansko vzgojila in oblikovala sama. Ravno včeraj sem ga prestavila s terase na hodnik. Postalo mu je premrzlo. Izgleda pravi malček, a je star že kar nekaj let. V tem je itak fora vzgoje bonsajev. Da jih prepričaš, da vseskozi ostanejo majhni, pa vendar dobijo izgled odrasle rastline. Je pa treba imeti za ta hobi res potrpljenje. Vse se dogaja na dolgi rok, počaaasiii. Nekateri neprecenljivi bonsaji so stari več 100 let in se dedujejo iz roda v rod. Kaj pa vem, morda se bo tudi moj. Enkrat je pač treba začeti.

 IMG 2058amm

Odprite tale link – če vas videno ne bo očaralo, se zamislite nad sabo 😉  BONSAI

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.