En krog čez Celje

Danes je bila v Celju čudovita sobota. Vrvež na ulici je bil neverjeten, a ravno pravšenj, da si se kamot premikal med stojnicami in poklepetal s prodajalci.

Najprej sva zaparkirala za spodnjim gradom in jo mahnila do knjižnice. Vmes pozdravila kolego in se ustavila na stojnicah prečudovitih izdelkov razstavljalk cARTa. Moj dragi mi je kupil  prstan iz macesnovega lesa – unikaten – itak 😉 Nato pa sva, že po nekaj korakih, padla v vrvež strogega centra.

Prijazen ribič – ja, ribič iz Ribiške družine Celje, naju je povabil na brezplačno pokušino ribjega paprikaša, ki sva ga lotila z malo skepse, na koncu pa pojedla do zadnje žlice. Na zvezdi so plesali stare – mislim, res stare, plese, na stojnicah ponujali domače dobrote in izdelke ročne izdelave, ki me vedno znova očarajo.

S toliko rečmi sem se že ukvarjala, da mi je prav dobro jasno koliko idej, časa in truda je vloženega v takšne male umetnine. Tako sem se zapičila v nakit iz stekla, da sploh nisem opazila, da ga prodaja znanka – Karmen iz Iridis-a. Sorry 😉 Saj ne vem, bi povedala, da mi je moj kupil še en prstan 😉

Na ulicah so ustvarjali umetniki in super jih je bilo opazovat pri delu.

Pot naju je končno ponesla na tržnico, ki se je šibila od zelenjave, sadja, domačih dobrot, cvetja… Prijazna prodjalka mi je poklonila blitvo, češ, da jo je včeraj malo natolkla toča. Mimogrede sem v objektiv, ne vede, ujela svojo kolegico.

Ampak lilij, ki sem jih iskala za očeta, ki ima danes god, nisem našla. V bližnji cvetličarni sem kupila šopek in na koncu mi je prijazni cvetličar poklonil vrtnico – češ, to je za dušo. Ne vem kaj je bilo danes v zraku, da so bili vsi tako prijazni do mene. Hvala.

Malo sva še poklepetala s temle kužonom in članom Velesa – Društvo za zaščito živali,

vmes pozdravila mojo simpatično žlahtnico in odšla na kavo. Na trgu pred občino se je drenjalo ljudi in malo morje otrok, ki so stali v vrsti za brezplačen kos torte, ki jo je podarjal Nejc. Ravno, ko sva prišla, se je spraznila ena od miz in še natakar je v smehu dejal: "Sta pa imela srečo." Ni šlo, da ne bi škljocnila še Igorja Rosino, ki je, skoraj zagotovo službeno, poskušal šarmirati simpatične slaščičarke 🙂