Fotostorming VRATA in OKNA

Pozdravljeni,

Tokratna tema je zelo prizemljena in otipljiva. VRATA in OKNA

Moram reči, da so mi vrata bolj všeč. So praviloma večja od oken in lahko služijo vsemu čemur služi okno in še nečemu več.  Ko vidim staro podirajočo se hišo, se mi milo stori, ko vidim nekdaj mogočna hrastova vrata, katerih rezbarije pričajo o spretnosti rok, kako skrivenčena visijo na polomljenih tečajih in se krčevito upirajo propadu. Kovane kljuke so rjaste in pozabljeni so stiski dlani. Vrata te sprejmejo v objem doma, v toplino izza njih in molčijo o zgodbah, ko se zaprejo za tabo. So mejnik med zunaj in znotraj. Neme priče, ki bi znale veliko povedati, če bi lahko. Vrata doma, šole, banke, bolnišnice, države, telesa in duše… So vedno nekje vmes. Ja, vrata imajo veliko odgovornost.

Okna: oglata, okrogla, visoka, okrašena, trojno zastekljena, ocvetličena, takšna »kakršna imel bom tudi jaz« in še kakšna. Se mi zdi, da znajo biti bolj komunikativne sorte od vrat, saj nagovarjajo tudi, ko so zaprta. Zvedavi pogledi izza zaves, nočne silhuete osvetljenih sob, žalostni pogledi ostarelih lic… Okrašena s slapovi okenskega cvetja ali pisanim posteljnim perilom, se šopirijo iz dneva v dan. In čisto zastonj se jezijo, ko si  pajek, tam nekje v zgornjem kotu, splete svojo mrežo in vanjo zavije hlevsko muho.

V tistih uporniških najstniških letih sem imela na vratih svoje sobe napis: Opustite vsako upanje, vi ki vstopate. Ah, mladost – norost. Čeprav morda še vedno aktualen Alighierijev citat. Ne bom o tem, katera vrata imam tokrat v mislih.

Vanja, 18.10.2013