Fotografije

Ko bom velik ali tista o lisici in ježu

Pred leti je mojemu sestriču grozila izključitev iz šole, ker je nosil priponko "Ko bom velik, bom carinik na Kolpi". Takrat se je moj oče razjezil (pa je včasih nosil uniformo!), da kako si dovolijo se razburjat, kaj pa oni vedo kaj bo, ko bo fant zrasel. No, ni mu niti bilo treba kaj prida zrasti, ko smo postavljali mejo. Verjetno se je sedajle marsikdo nostalgično nasmehnil.

Moj se odpravlja na službno pot v državo, ki je pravkar razglasila izredne razmere in zaprla mejo. Madžarska postavlja ograjo, na zgražanje vseh, a ščiti svojo državo in svoje ljudi. Slovaki in Čehi so se tudi postavili po robu. Pa mi? Zaenkrat smo tiho. Očitno moramo biti, saj so praktično vsi članki na to temo brez možnosti forumskih komentarjev. Ko bo Madžarska zaprla mejo se bo val preusmeril preko Hrvaške in Slovenije. Ubogi narod. Res je, čeprav sem zjutraj ob poslušanju telefonskega razgovora Avdića z osebo, ki prodaja svojo ledvico, da njegovi družini ne bi vzeli doma, potočila solzo ali dve,  sem sedaj pravzaprav še bolj mnenja, da je treba najprej poskrbeti za svoje državljane. Pa ne glede na to, če se ta z ledvico izkaže za fejk. Če bi že koga sprejela v svojo državo so to ženske in otroci do 15 leta. Moški pa naj ostanejo doma in se borijo za svojo državo in svoj dom! Ko bodo pošlihtali reči, pa bomo nazaj poslali tudi ženske in otroke. Moški nimajo vstopa v mojo deželo, kjer se že na vhodu razburjajo nad sprejemom:"A je to Evropa!?" Ej, fant. Evropa je free country zato lahko kamot odideš (nazaj). Ne govorimo več o nekaj sto ljudeh. Ljudje, govora je o nekaj 100.000-ih čeprav sem prepričana, da je številki, zaradi ilegalcev, treba dodati še eno ničlo. To ni več hec, to je okupacija. 

Ni tako dolgo, ko smo z južne meje umaknili carinike. Pravim vam – pošljimo jih nazaj, dokler stoji še vsa infrastruktura, dokler še imajo uniforme in dokler še znajo opravljati svoj posel. Ne čakajmo, da se nam zgodi Italija, Grčija, Makedonija … Australija je lani namenila za kampanijo odvračanja potencialnih beguncev, ki jo je poimenovala "Don't Call Australia Home", 20 mil.$. Vize so izdali manj kot 10.000 beguncem. Pa je Australija hudo velika dežela.

Da mi ne boste očitali … kaj vem česa. V šoli smo obvezno brali tole poučno zgodbo. Se še spomnite?

Tisto leto je bila dolga in huda zima. Tam zunaj je divje metlo, veter je bučal med drevesi in bilo je že vse temno. Lisica je v svoji jami venomer podtikala in iz njenega dimnika se je prav lepo kadilo. Pravkar je bila zamešala polento, ko je začula trkanje na vrata.
 
– Kdo hodi okoli ob teh urah in v tem vremenu? je dejala lisica.
 
– Jaz sem, jež sem, odprimi, bodi dobra, ker bom tu zmrznil, nos mi že ledeni!
 
– Ne, ne! je odgovorila lisica, če prideš noter, me boš pobodel!
 
– Obljubljam ti, da ti ne bom v nadlego, usmili se me! je rekel jež.
 
Lisica, ki je bila usmiljena, mu je odprla in mu je dejala:
 
– Bodi tu za vrati in se nikamor ne gani!
 
Jež se je stisnil v kot. Lisica je zmešala polento in jež se je počasi, ko je lisica gledala v kotel, začel sukati po hiši. Tako je prišel do ognjišča.
 
– Kaj pa delaš tule? ga je vprašala lisica, obljubil si mi, da se ne ganeš od vrat.
 
– Ja, ja, obljubil sem ti, je dejal jež, pa mi je hudo mraz; pusti me blizu ognja, saj te ne tikam!
 
– Naj bo! je dejala lisica.
 
Polenta je bila kuhana in je dišala po vsej hiši. Lisica joje zvrnila tja na mizo in je vlila omako v skledo. Jež, ki je vse tole gledal, se je približal k mizi in je pomakati polento.
 
– Ne mi vsega pojesti, je dejala lisica, saj si brez vsake olike!
 
Jež je kar naprej jedel in lisica, ki se je bala, da se zbode, ga je gledala, roke pa si ni upala stegniti v skledo. Ko je jež nehal jesti, je šel v lisičino posteljo in se lepo stegnil.
 
– Čuješ je dejal jež, jaz in ti bi lahko postala prijatelja. Ti boš hodila okoli in lovila kokoši, jaz pa bom tu doma kuhal in varoval hišo.
 
– Ne, ne, je dejala lisica, ta hiša je moja, sem jo jaz napravila in bom sama živela v njej. Kar hodi po svoji poti, trudna sem in se mi hoče spati.
 
– Kam naj grem v tem mrazu, je dejal jež, tu je toplo in prav lepo! Če ti ne gre, da bi živela z mano, pa se poberi!
 
In jež je stopil iz postelje in se je zaletel lisici med noge. Lisica je začela tekati po hiši in vpiti. Nazadnje je vsa zasopla stekla iz hiše. Jež je hitro zaprl vrata z zapahom in šel spat. Lisica pa seje tresla in jokala v snegu.
 
In lisica velja za zvito, pametno in prebrisano, ježek pa za dobrodušneža, mar ne. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.