Ko si vzameš uro za svoj hobi

Danes je že bilo eno tistih juter, ki jih je naravnost škoda preživeti za štirimi stenami doma, kaj šele službe. Peljem se po ustaljeni poti, ko volan kar naenkrat zavije levo. Čudim se sama sebi kaj vraga mi je, saj sem vendar na poti v službo. Peljem, peljem, razmišljam, da moram poslati sms, da pridem malo kasneje in ob pogledu na meglene koprene se mi ustnice razlezejo v nasmeh. Ustavim ob robu ceste, prižgem vse štiri smerokaze in pograbim fotoaparat. Škljocam, škljocam in kar naenkrat začutim tisto dobro znano strast, ki mi jo je nova služba dodobra zatrla. Zapeljem po mlakužasti in blatni poljski cesti, se ustavim, ugasnem avto in poslušam tišino. Jezus, kako je to čudovito! Sonce poskuša prebiti meglo in le-ta se obarva v dobro mi znanih oranžnih odtenkih. Pravljično. Zapeljem v gozd, odprem okno in prav počasi lezem. Ptičje žgolenje prekaša vse radijske postaje. Ustavim in opazujem srnjaka, ki se pase za robom gozda. Spogledava se in čez nekaj časa se mu zazdi, da tisto škljocanje ne more biti nekaj dobrega, zato oddirja preko ceste in izgine v gozdu. Zaparkiram ob ribnikih in se odpravim. Ribe skačejo za mušicami in slišijo se pljuski vode. Nemogoče je predvideti kje se bo katera pognala na plano, a po nekem čudnem pravilu skoči za plenom ravno tam, kjer sem še malo prej imela pripravljen aparat, pa so mi otrdele roke svetovale, da se malo prestavim. S prisotnostjo preženem nekaj rac in nato jih zagledam. Zopet so tu – skupina labodov neslišno pripljuje malo bližje, da si me ogleda, vmes vseskozi nekaj komentira in se nazadnje ustavi na varni razdalji. Naredim nekaj posnetkov in se jezim, ker s sabo nimam foto torbe s ta velikim objektivom.
Joj, koliko je že ura. Res moram v službo. Pokramljam še z gospodom, ki je na jutranjem sprehodu s svojim aljaškim malamutom in z globokim vzdihom se odpravim med štiri stene.