Mrzlooo

Le kaj mi je bilo, da sem se zbudila že ob šestih? Pogledam skozi okno – tema. Jasno, saj je šele šest. Pokrijem se z odejo in poskušam zaspat – naslednjič, ko pogledam na uro je bila sedem – ma, nič, bom vstala in peljala Luno na sprehod. Aparat sem imela že v rokah, da ga vzamem s sabo, a si mislim, pretiravaš. Le kakšnih 20 minut za tem mi je že žal – cela jata kormoranov in sonce se že napoveduje. Šibam domov, pograbim aparat, objektiv in v avto.

Sedim na klopci, razmišljam zakaj za vraga nimam še enih nogavic in se sprašujem – a, sem danes zjutraj že sploh šla na wc.  Zebe me, ko cucka. Dajmo, ptiči, kje ste?! Pa saj jih razumem, le komu se da letat v tem mrazu.

Kaj pa je to za en zvok – uauu, dva laboda v letu – zdrvim k obali in ju seveda zamudim – kako pa to šiba! No, pravzaprav ju ujamem, a glej jo srečo – ujamem ju ravno,ko sta imela za ozadje liso snega – krasno, belo na belem, to bo ziher ful dobra fotka 😉

Čez čas me malo potolaži taščica, ki se pride vsedit na betonsko škarpo – a, se res nisi mogla vsedit na vejo, kot vsak normalen ptič? Škarpo?! Piih!