Postajam upornik

Poslušam na A kanalu, kje lahko – oprostite – serejo krave in kje ne smejo. Govorim o pašnikih, travnikih in ne o Prešernovem trgu. In ponovno – govora je o tem kje lahko serejo krave!?

Sedajle sem slišala prispevek v oddaji Preverjeno o novem, popolnem in svinjskem absurdu (no, o njem sem pravzaprav brala že pred časom in se je bralo, kot znanstvena fantastika) – govorim o trgovinskem sporazumu med ZDA in EU, ki poteka v skrajno tajnem okolju in daje praktično absolutno moč multinacionalkam. Našteti so bili tudi primeri v katerih multinacionalke že danes tožijo države, ker da so izgubile zaslužek,  pa čeprav so se države odločile v dobro človeka. Npr. o tem da ne bodo več uporabljale jedrsko energijo. Če bo neka multinacionalka tožila npr. Slovenijo, bo o tem odločalo posebno sodišče treh ljudi (torej izven običajne jurisdikcije), za zaprtimi vrati in na odločitev ne bo možna pritožba. Privatizacija (javnih) podjetij bo za nedoločen čas – kar je privatizirano, bo večno ostalo privatizirano, ne glede na odločitve kasnejših generacij in njihovih vlad. Haloooo …

Tukaj lahko podpišete peticijo: http://ttip2014.eu/eci.html

Že kar nekaj časa govorim: NI TEORIJ ZAROTE – SO SAMO ZAROTE!!

In nikar mi več ne zmajujte z glavo ob kratici NWO, TISA, ACTA, TTIP, INDECT …

Dost mam tega! Ne grem se več! Postajam upornik!

Ksenija Jus nam je, na literarni delavnici protestne pesmi v Tolminu, prebrala tole pesem, katere ime avtorice sem žal pozabila:

SVOBODA

Svoboda ni veščina, osvojena s pol možgani.
Svoboda ni urok, ki te pred samim sabo brani.
Svoboda ni projekt, ki se ga lotiš v prostem času.
Svoboda je v dihu, v gibu in v glasu.

Svoboda ni naključje, toplo in prijazno.
Včasih te zapeče, ko z roko sežeš v prazno.
Svoboda se ne neha ne v zibki ne pod rušo.
Zahteva tvoj pogum, v zameno da ti dušo.
Svoboda se razkriva malim kot bojazen,
velikim je to, kar jim oči drži narazen.
Svoboda boža grobo, ko pred njo ostaneš gol.
Lahko deliš jo z vsemi in ne gre na pol.
Svoboda odmakne oblake, da lahko greš više
in ne zameriš ji, ko v nasmehu smrt zariše.
V svobodi si vsi in si lahko nobeden
in ko jo izdaš, več je nisi vreden.

Nočem živeti v strahu, ki prinaša bolečino,
nočem živeti v svetu s potrošniško vsebino,
nočem živeti v svetu bede, siromaštva,
nočem živeti v rovih jeze in sovraštva,
nočem biti pika na steni lažnih gospodarjev,
nočem biti le artikel v mapi biljonarjev,
nočem biti vreča za smeti na planetu kapitala.

Hočem sam svoj jeben mir in pir da me ohlaja.

Nočem živeti v kraljestvu gangstrskega raja,
nočem verjeti, da suženjstvo človeka osvobaja,
nočem bit nasmejani obraz iz teve programa,
nočem biti nič … in pozabiti da obstajam,
hočem deliti bedo s kurbeži v kravati,
hočem, da požrejo mojo zadnjo bolečino,
hočem, da vidijo svet z mojimi krvavimi očmi;
hočem, da čutijo kako je, ko člov'k res trpi.