Sobotno jutro

Po doooolgem času spet jutro, ki je vstalo samo zaradi mene. Hahaha. No, v bistvu sem jaz vstala zaradi njega in to celo pred njim samim. Še po temi sem sedla v avto in gasaaaa, do naše pekarne po žemljice. Za kavo pa res ni bilo več časa – ker če zamudiš prvi obliz sončnih žarkov, je čarovnija mimo. Bilo je mrzlo ko vrag,  3 stopinje so bile kar malo premalo za sredi septembra.

Seveda, da nisem imela dovolj milimetrov za konkretne fotke živali, a že to, da v naravi srečaš ježa, srne, čaplje, kanje in celo lisico, je bilo čudovito. No, tudi krave in konje sem srečala in celo malega psička, ki me je konkretno nalajal in je bilo treba kar nekaj pogajanj, da je utihnil. Ko je videl, da imam Canon-a pa sva v trenutku postala prijatelja 😉