Fotografije

Toskana – linije, ploskve in drevesa

Nekaj mesecev nazaj je padla ideja, da jo SVITovci mahnemo v Toskano. In smo šli. No, čisto tako preprosto le ni bilo. Glavnino organizacije je prevzela Nevenka Papič, "vodič" z vrhunskimi kompetencami – beri poznavanje čisto vsakega ovinka, "parkplaca", hiše, kapele, razvaline, drevesa… – pa je bil Jure Kravanja. Prav fajn hotel, ki je sicer v preteklosti videl že mnogo bolj mondene čase, o čemer priča jedilni servis in srebrni pribor, pa nadvse simpatičen natakar …da o izpogajani ceni ne govorim … so bili le še pika na i. Vročina je bila prav huda, ampak vse tiste nore linije Toskane in njenih valujočih polj, mala mesteca in neskončno mnogo motivov, so odrinili tudi tako zoprno reč kot je vročina, nekam na stran. Kaj naj rečem – žal mi je, da nisem kupila več vina (tistega, ki smo ga pili pri večerji ;-), več testenin, slik … Toskana je namreč presneto daleč in ni, da bi jo človek obiskal kar tako malo iz kratkočasja čez vikend. Nam je štiri dni hodilo ravno prav. Zanimivo, da mi je pot nazaj minila mnogo hitreje, kot tja – mogoče zaradi u iber dobrih sendvičev (Sonjin punkt) in čudovite družbe. Avtobus je pokal od smeha.
Vabljeni v našo družbo  – konec avgusta se zopet dobimo, v septembru pa jo že mahnemo na nov foto potep. Tokrat bližje. Pridite.

No, pa začnimo. Najprej moram povedati, da me je najbolj presenetila veličina. Planjave žitnih polj skozi katere se vijejo ceste, vmes pa osamela drevesa, pa seveda ciprese in na hribčkih posejane hiše iz kamna. Fotografije moraš nekaj časa gledati, da se zaveš kako širne so pravzaprav te planjave.

Linije in ploskve so bile neverjetne. Pri njih so tiste dni že želi in ustvarjali nore vzorce rumenih in rjavih odtenkov. Nebo je žarelo in po njem so se preganjale bele ovčke. včasih se mi je zazdelo, da so meje polj zanalašč tako atraktivno speljane in tista drevesa zanalašč zasajena tam, kjer so. Italijani pač 😉






Če le pomislim na zelene in bele plastične bale, ki kazijo našo lepo deželo … 


Naslednjič pa pridejo na vrsto hiše. Tiste lepe kamnite. Nekatere zapuščene čakajoč na novega lastnika, druge zopet renovirane in dih jemajoče. Pa vrata – meni so vhodna vrata u iber zanimiva. In seveda ljudje. SVITovci v jutranji svetlobi, v žitnem polju, na poti proti novemu motivu, strogo skoncentrirani na motiv, objemajoč se, pozirajoč … fino bo.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.