Upravljanje avtorskih pravic v digitalnem okolju

Te dni je tema o ponaredkih zopet medijsko aktualna zato objavljam eno moje blog razmišljanje, ki sem ga napisala tekom magistrskega študija, ko smo pri e-izobraževanju debatirali o avtorskih pravicah v digitalnem okolju:

 

Kateri so izzivi upravljanja avtorskih pravic v digitalnem okolju? Katere so nove rešitve?

 

Intelektualna lastnina je plod ustvarjalnega dela in osebnih prizadevanj človeka. Na hitro jo lahko razdelimo na avtorske pravice, patente, blagovne znamke ali celo zaupne informacije in podobno. Vendar se varstvo avtorske pravice nanaša le na izvirna dela, kar pomeni, da mora delo izvirati od avtorja samega. Izvirnost pa ne pomeni nujno novosti. Če več učbenikov o isti temi napiše več avtorjev, vsak od njih uživa varstvo avtorske pravice (Pretnar, 2002).

 

Ko sem se odločala o tem ali naj svojo drugo knjigo objavim v e-obliki ali ne, sem seveda prišla do dileme kako jo pravzaprav ponuditi, da mi jo ne bodo… hja, no, ukradli. Saj veste kaj pravijo – kar je na netu, je od vseh. Da je zaščita vse prej kot enostavna nam je jasno tisti trenutek, ko dobimo na mail skenirano knjigo kuharskih receptov ali česa podobnega. Iz spoštovanja do avtorja takšnega maila nikoli ne prepošljem naprej. Ko sem vprašala založbo kako mi bodo zaščitili knjigo pred krajo so mi povedali, da imajo poseben program, ki ne dovoli  tiskanja, redistribuiranja… pri največjem svetovnem ponudniku Amazonu pa ti kar »v obraz povedo«, da je najbolje, da ko objavljaš e-knjigo preprosto označiš verzijo, ki dovoljuje… vse. Se zavedajo, da v digitalnem svetu ni možna popolna zaščita? Prav gotovo. Imajo pa tudi zanimivo razmišljanje – namreč – če je knjiga tako dobra, da jo nekdo sploh želi ukrasti, potem je to svojevrstna reklama in uspeh avtorja.  Hmmm. Na spletu mrgoli zastonj programčkov (converterjev), ki ti kar on-line pretvorijo dokument v npr. pdf formatu v .doc format. Ali obratno. Ali pa .jpg v .pdf … ali pa…  Knjiga, ki je zaščitena tako, da  ne dovoli tiskanja je prava mala malica za pretvorbo. Res moraš imeti malček več časa, ker knjiga je pač obsežnejša, ampak sistem je povsem preprost. Naj vam ga zaupam? Pa saj ga poznate. Ja, se posipam s pepelom. Sem na obeh straneh bregov. Pa vendar gre v mojem primeru za t.i. fair use. 
 

Kako torej zaščititi svoje avtorsko delo, svojo lastnino? Če govorimo o digitalni, potem imamo precejšen problem, ne glede na Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ne glede na klavzule zapisane na straneh knjig in spletnih straneh. Ko na internetu »vlak pobegne«, se ga skorajda ne da več ustaviti. Iskanje izvornega krivca pa je vse prej kot lahka naloga. 
 

Vrednost svojega dela lahko poda le avtor sam, vendar ceno postavi trg. Torej ponudba in povpraševanje. Kako torej ponuditi svoje (digitalno) delo? Morda je izbira CC 2.5 – priznanje avtorstva + nekomercialna raba in prepoved predelave, še najmanj boleča za avtorjev ponos,  a nič kaj obetavna za njegov žep, saj računati na poštenost uporabnikov je malček preveč. In prav nič ne verjamem, da je kje drugje v svetu kaj drugače. Morda je Skandinavija tu izjema – čisto ugibanje, ki izhaja iz vedenja, da so Skandinavci zelo izobraženi, da izredno radi berejo in da so …  nekako bolj osveščeni in pošteni. Se mi zdi. 
 

No, morda se mi zdi narobe ali pa bo to pokazal šele čas. Dr. Maja Bogataj Jančič namreč v svojem intervjuju za Siol.net (2014) omenja ravno švedski primer kršenja avtorskih pravic in opisuje razliko med švedskim in slovenskim sistemom zaščite, ko na novinarjevo vprašanje: »V čem so bistvene razlike med švedsko in slovensko zakonodajo, kar zadeva prosto deljenje avtorskih stvaritev?« odgovarja takole: »Bistvena razlika med švedsko in našo zakonodajo je, da je pri nas zaporna kazen predvidena za kaznivo dejanje posega v materialne avtorske pravice, kot jih določa kazenski zakonik, kar pomeni, da morata biti izpolnjena kriterija večje premoženjske škode in da je nedovoljena uporaba storjena v pridobitne namene. To je treba dokazati posameznemu uporabniku. In šele če je ugotovljeno, da posamezen uporabnik stori takšno dejanje, lahko odgovarja tudi "pomočnik", v tem primeru ponudnik tehnologije« (Bogataj Jančič, 2014). Zanimiva je tudi razlaga položaja v Franciji:«V Franciji imajo sistem treh kršitev, potem pa ti izklopijo dostop do interneta. Francija je znana po močnem varstvu avtorskih pravic, ne le pri internetu, tudi na drugih področjih je sprejela ukrepe, ki ščitijo ustvarjalce in avtorsko industrijo. Študije pa kažejo, da je strošek takšnega sistema višji, kot nastala škoda industriji, če takšnega "preventivnega" sistema ne bi bilo« (ibidem).  To slednje je vsekakor zelo zanimiv podatek, h kateremu se vrnem v nadaljevanju.
 

Ampak pustimo knjige, čeprav se tudi tu obračajo veliki denarji, ki pa ne sežejo do kolen filmski in softwear industriji. Tu gre dejansko za milijardne zneske in zaščita je pač nujna in sofisticirana, pritisk teh podjetij na zakonodajalca pa izreden. Ponudbo in storitve selijo v t.i. oblake, kar jim omogoča večji nadzor zaradi česar se je seveda postavila po robu »množica« (znan primer ACTA), ki je spoznala, da je nadzor pač nadzor – skratka, da se ga izkoristiti tudi za »druge« namene. Tudi ni problem na računalnik obesiti števec prenosov datotek in potem zaračunati »izposojo«, a kaj ko so nas navadili na zastonjkarstvo.
 

Kako torej vzpostaviti ravnotežje med (zaželeno) odprtostjo svetovnega spleta in zaščito avtorjev oz. njihovih del? Verjetno z ustrezno zakonodajo. A prepovedati vse po vrsti ni prava pot in zapreti nekoga zaradi downloadanja filma Hitri in drzni, najbrž tudi ne. Zanimiv članek o razsežnosti problema, si lahko preberete tukaj: http://www.24ur.com/ekskluziv/film_tv/akcijska-kriminalka-hitri-in-drzni-5-najveckrat-preneseni-film-v-lanskem-letu.html 
 

Se pa sprašujem ali je takšno piratstvo resnično tako zelo škodljivo. Če pogledamo podatek, da je franšiza – film Hitri in drzni 7 v samo 17 dneh v kinodvoranah (!) zaslužil več kot milijardo dolarjev (RTV, 2015), potemtakem ne moremo govoriti o neki pretirani škodi, mar ne.
 

Pa to ni le moja ugotovitev. Švica je ponovno pokazala in dokazala kako se v demokraciji temu streže, ko je na osnovi rezultatov svoje študije, raziskav nizozemske vlade in analize podatkov, ugotovila, da »downloadanje« datotek s spleta ni nelegalno in, za nameček, še strogo okrcala pretiranost francoske zakonodaje (DNE, 2011). 
 

Morda bi zadevo videli iz pravega zornega kota, če na problem gledamo kot Avtor. Morda bi se nam potem utrnila kakšna boljša rešitev. Moj zaslužek, kot avtorja, pri prodaji e-knjige, je naravnost mizeren. Levji delež namreč vzame založba, distributer, pošta, država…
 

Imam zelo neprijeten občutek, da vse te silne pravice sploh ne ščitijo mene – avtorja, pač pa tiste vmes!