Fotografije

Zakaj brez vprašanja

Grem po ulici kjer poteka novoletni sejem. Utice z raznoraznimi izdelki, stojala s kapami, šali, nogavicami, povsod vrvež, pa vendar zaslišim od nekod glasen otroški smeh. V rokah držim aparat na katerem imam lensbaby z zaslonko, ki ne dopušča filozofiranja. Itak pa je potrebno odreagirati hitro. Zagledam simpatično bitje z roza naušniki, ki se smeji na ves glas. Usmerim aparat in škljocnem. Najbrž ni potrebno omeniti, da je bil njen izraz naslednjo sekundo povsem drugačen. Smeh je zamenjala zadrega, morda celo bolj radovednost, in pozerski obraz. Noup – to pač ni več street portret, kjer fotograf lovi utrinke, čustva, poglede, mimiko, ki nikakor ni pozirana. Za poziranje so studio prostori. V bistvu sem bila prepričana, da ne bo ratalo nič. Grem nekaj metrov naprej, ko zaslišim precej jezen glas za sabo: "Se vpraša, če se koga slika, ne!!" Bila je očitno jezna mama, ki jo prej sploh ni bilo videti, in njen način me je malce presenetil, zato mi je z ust enostavno zletelo:" Na javnem mestu ne." Morda res tudi moj odgovor ni bil ravno takten, a, kot sem rekla, poziranje ne pride v poštev in konec koncev smo na ulici kjer vrvi ljudi, tudi tistih s fotoaparati in da ne zgubljam besed o tistih – vseh, ki imajo telefone. Predvsem pa, namen je bil dobronameren. 

 

One Comment

  • admin

    #2 Vanja 15:25 12-12-2016
    Hvala. Menim, da res, saj je prav simpatično izpadla.

    0 #1 ma-taj 08:54 11-12-2016
    NI Ti treba imeti slabe vesti. Deklica, če bo videla to svojo sliko bi bila zelo vesela. l.p.

    (ker na mojo novo spletno stran komentarji niso bili preneseni, a je škoda, da jih ne bi videli)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.