VANTAJ

Pa smo jo Svitovci mahnili na Fašenk. Bila sem prvič in bilo mi je strašno všeč. Gneča, ampak super filing in predvsem – nihče se ti ne umika, ko ga hočeš fotkat – še več, prav pozirajo ti, čeprav ne maram takšnih fotk. Pijače in jedače povsod dovolj in to zastonj! Vsi veseli …. ma, super, no. Če odmislim, da mi je ena maškara tako prijazno ponudila kos kruha s pečeno klobaso, da sem jo morala vzeti in potem dobila opekline tretje stopnje, tako močno je bila začinjena, in da me je narusal en prav postaven korant 😉

Ko vidim nekaj takega, me najprej zgrabi bes in malo kasneje žalost. Pa kje ti je srce, da delaš takšen strat!? Če mi ostane kos kruha, ga zavijem v prtiček in ga nesem domov. Ali ga kasneje pojem sama ali pa ga dam psu. Ampak vzeti tri kose kruha in jih pustiti nedotaknjene … no, to pa meji že na objestnost. Res bi rada videla to osebo. Po vsej verjetnosti bi bil njen komentar – saj sem ga plačal.   Pa tako polna usta so nas o tem kako ljudje nimajo več niti za kruh, da je kriza, da država ne naredi nič za ljudi in vse kar je še…

Včeraj sem vzela s sabo na sprehod Lune fotoaparat. Sosedje so že navajeni, da "težim" naokoli z aparatom, tako, da mi ni več neprijetno, ko koga srečam 😉 Sledi v snegu me vedno znova fascinirajo. Koliko življenja, koliko različnih korakov, skokov in koliko boja za preživetje se skriva v njih. V travi vsega tega preprosto ne opazimo. Objektiva še nisem nagruntala, malo me matra ostrenje, ampak mislim, da so fotke kar ok. Barve, odtenki in sence pa so v snegu in zahajajočem soncu seveda zgodba zase.     

Pa je le prispel – moj novi objektiv Canon 24-105mm L IS USM. Če primerjate fotografijo, ki sem jo posnela, ko sem prejela fotoaparat in tole sedaj lahko vidite, da je vmes preteklo kar neka časa. Me je bilo že malo strah – kaj pa če ga ne bo, kaj če so naju nat**** Ampak, sedaj je tu in resno moram pljunit v roke in naštudirat tole mojo novo kombinacijo 7D in 24-105. Pa še ena preko 1. makro obročka. Iz roke – eh, lenoba pač 😉